26. 1. – 16. 2. 2017
Center in Galerija P74, Trg prekomorskih Brigad 1, 1000 Ljubljana
Umetniki: Stefano Giuri, Matias Guerra, Filippo Manzini, Davide Skerlj, Goran Trbuljak
Kustos razstave: Paolo Toffolutti
Vljudno vabljeni na odprtje razstave Konec novega v Center in Galerijo P74, v četrtek, 26. januarja 2017 ob 19.00 uri.
Davide Skerlj, Il Testimone, 2016, izsek iz videa
Že vsaj od šestdesetih let dvajsetega stoletja naprej se veliko govori in piše o različnih smrtih in koncih: smrti umetnosti, filozofije, zgodovine. Tovrstni diskurz moramo povezati z začetki kritične refleksije obdobja imenovanega modernizem in poskusa preloma z njim ter prestopa v naslednjo dobo, ki je največkrat poimenovana postmodernizem.
Velja poudariti, da se je razlikovanje med terminoma modernost in modernizem pojavilo šele v 19. stoletju. Modernost v širšem zaznamuje predvsem časovno, zgodovinsko kategorijo in specifične družbeno-kulturne vzorce, ki so se razvili v postfevdalni družbi. Značilnosti obdobja so pojav individualizma, ideja svobode, zavračanje tradicije, vera v napredek (tako družbeni, kot znanstveni in tehnološki) ter industrializacija, urbanizacija in sekularizacijo. V 19. stoletju, ko nastopi t.i. tretja faza modernosti, prepoznamo modernizem kot oznako za gibanje, ki je bilo izredno vplivno na vseh področjih življenja. Dobo zaznamuje razvoj industrijske družbe, izredna rast mest, kasneje pa kot nekakšen konec, dve svetovni vojni. Govorimo o družbenih pogojih, kjer je v ospredju ustvarjalni posameznik, ki stremi k novim začetkom, se upira pritiskom družbe, ter se zaveda, da ni nič več gotovega. Glavna sila življenja, dela in misli postane absolutna nujnost inovacije.
Postmodernizem kot reakcija na visokomodernistično zatopljenost vase, v medij, institucionaliziranost in avtonomijo temelji na družbeno-političnih teorijah, ki so se vzpostavile z novimi kritičnimi diskurzi v prej ločenih akademskih vedah. Težnja po novem se je vedno kazala predvsem kot nasprotovanje že obstoječemu oziroma staremu, sam koncept novega, pa je bil gonilo »rasti« modernosti. Toda kje smo danes, ko se je čas pravzaprav ustavil, saj živimo v nenehni sodobnosti? Kako danes pristopiti do »novega« in ali je to »novo« sploh potrebno?
Matias Guerra Watt (0) Knott … waiting for it to end the war, 2012, izsek iz videa
Na današnje dogajanje nas je v tem smislu pripravilo veliko predhodnih znakov – konceptualna in procesualna umetnost v sedemdesetih letih, spletna umetnost (net art), nova javna umetnost in relacijska umetnost devetdesetih ipd. Kar ostaja od dialektike ni nič drugega kot šibka sled informacij, ki se zaradi napak ali presežkov, zaradi namernosti ali brezbrižnosti, interesov ali zatiranosti raztaplja.
Preko tega procesa se originalni podatki manipulirajo, spreminjajo in razširjajo ter postanejo reciklažni material. Nobena sprememba se ne zgodi čez noč, vedno gre za proces. Zato je treba natančno opazovati, kaj se v tem procesu dogaja v času, ko je razmerje med kulturno produkcijo in splošnim kulturnim življenjem popolnoma drugačno. Tako v formi kot vsebini, sodobna umetnost vsebuje le malo elementov, ki jih sodobna družba ne bi mogla prenesti. Hitrost gibanja in prenosa informacij so praktično dosegli svoj limit. Vse se dogaja v trenutku, tudi prenos moči.
Projekt Konec novega je mednarodna razstava sodobne umetnosti, ki z vsako novo postavitvijo pridobi novo obliko. Vsak od sodelujočih partnerjev projekta predlaga nabor petih umetnikov, s petimi umetniškimi deli. Projekt ima obliko snežne kepe, ki se na poti spreminja in raste. Naslov razstave je zastavljen široko in odpira številna vprašanja, hkrati pa poskuša tematizirati aktualna stanja. Osrednjo vlogo prevzema recepcija dela in nov odnos med umetniškim delom, kritiko in publiko. Na razstavah sodeluje okoli osemdeset umetnic in umetnikov, pri projektu pa številna mesta, občine in kulturne institucije (HDLU, Zagreb; ISK Inštitut za Slovensko kulturo San Pietro al Natisone, Neo Associazione Culturale, Udine; Villa Manin Passariano; Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. Ljubljana Slovenija; Avoncampolin, neprofitni umetniški center, Pordenone; Palazzo Lantieri, Gorica itd.)
Paolo Toffolluti
Goran Trbuljak Sketches for a Sculpture, 1993-2015,
3 photos cm. 30×40, courtesy of the artist
—
Paolo Toffolutti (1962, živi in dela v Vidmu) je uveljavljen italijanski kustos, umetnik in pisec o sodobni umetnosti. Diplomiral je na likovni akademiji v Benetkah na oddelku za slikarstvo. Kuriral je številne razstave, med drugim Visibli/Invisibli (1996), Passi nel Giardino (1998), Luciano Fabro (1999), Maria Nordman (2001), Pasaggi (2005), Work/Lavoro/Vore (2012), Motivi di Famiglia (2014). V letu 1996 je ustanovil inštitut za sodobno umetnost Neo associazione culturale. Od leta 2007 je umetniški vodja centra SPAC – spazio pubblico arte contemporanea v Buttriu, Udine, kjer je pripravil več odmevnih mednarodnih razstavnih projektov.
—
Program Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. podpirata Ministrstvo za kulturo RS in MOL, Oddelek za kulturo. Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. je član Asociacije – društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti.
