17. 12. 2020 – 7. 1. 2021
– spletna predstavitev
– vodstvo po razstavi, Jože Barši
Orlovski, poznejši Centralni Stadion je bil zgrajen za potrebe telovadnega društva slovenske krščansko-socialne zveze Orli. Načrt je po zasnovi Jožeta Plečnika leta 1923 dodelal njegov študent Ivan Pengov. Gradnja je potekala postopoma in počasi, najprej zaradi pomanjkanja sredstev, nato tudi političnih razlogov (razpustitev vseh telovadnih društev leta 1929, 2. svetovna vojna). Stadion je bil v celoti dokončan šele po vojni. Zaradi dotrajanosti je bil zaprt leta 2008, leto kasneje pa razglašen za spomenik državnega pomena. Takrat se je pričelo bolj intenzivno načrtovanje obnove, ki pa še danes ni razrešeno. Jože Barši se kot umetnik, arhitekt in državljan, v projektu Spominjanje in pozabljanje ukvarja z vprašanjem dediščine. Kako z njo ravnati? Kako do nje pristopati? Kakšna bi bila optimalna rešitve tega kompleksnega problema?
Razstava prinaša dokumentarno gradivo in stvari iz osebnega arhiva – printi časopisnih člankov, fotografije, knjige in besedila, ki izpostavljajo in osvetljujejo različne plati in vsebine v posredni ali neposredni navezavi na Stadion. V spominu živi kot prizorišče nogometnih tekem in koncertov, a prvotno sploh ni bil zasnovan za te namene. Tu se je odvijal Evharistični kongres (1935) in prisega domobrancev pod vodststvom generala Leona Rupnika tik pred koncem vojne. Aktualna podoba stadiona kaže stanje zapuščenosti. Po več kot desetih letih okroglih miz, javnih debat, strokovnih posvetov je ozemlje, ki si ga je prisvojil človek, prerasla narava. Ta živi med ostanki zgodovine. Spominjanje vključuje emocionalni naboj, tudi nostalgijo, hkrati pa je največkrat nujni del učenja. Jože Barši vidi v preraščenosti površin bežigrajskega stadiona specifično lepoto. Predlaga, da bi lastniki lahko okrog stadiona svobodno gradili, notranjost pa bi ohranili divjo, preraščeno in z minimalnimi restavratorskimi posegi.
Razdvojenost je beseda, ki izrazito izstopa ob temi, s katero se avtor ukvarja, ko govori o prenovi in prihodnosti, o dogodkih, ki so se tam zgodili, ljudeh, ki so bili vpleteni. Kot je pomembno spominjanje, je pomembno tudi pozabljanje. V kontekstu stadiona Jože Barši pozabljanje vidi kot kvaliteto in ohranitev preraščenega stanja predlaga kot nekakšen spomenik pozabljanju. Prepuščanje stanja takega kot je, pa ni romantično vračanje k naravi. Prej gre za izpostavljanje dejstva, da je prepričanje o večnosti stvari in kontroli nad realnostjo iluzija. Nedvomno smo v času, ko je slednje postalo še posebej očitno.
_________
Jože Barši (1955) je diplomiral na FAGG (arhitektura) in na ALUO (kiparstvo), kjer je opravil tudi specialko. Njegovo delo obsega raznolika interesna območja, od site-specific del do radijskega oddajanja kot prostora razstavljanja, javnih predavanj, zvočnih in konceptualnih del. Od leta 1988 poučuje na oddelku za kiparstvo ALUO v Ljubljani, od leta 2006 kot redni profesor. Kot gostujoči profesor je predaval na Indiana University of Pennsylvania, Indiana, Pennsylvania, ZDA (2001). Zastopal je Slovenijo na Beneškem bienalu (1997) in razstavljal na 4. mednarodnem Istanbulskem bienalu (1995). Je prejemnik nagrade Zlata ptica za področje vizualnih umetnosti (2010) in Jakopičeve nagrade (2014).
Sodeloval je na številnih mednarodnih in domačih seminarjih, konferencah in razstavah, v zadnjih letih na razstavah Slovnica svobode. Pet lekcij dela iz zbirke Arteast 2000+, Muzej sodobne umetnosti Garage, Moskva (2015), Vmesna postaja 1 : 1, mednarodna skupinska razstava, projekt in dva javna predavanja, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana (2014), Jože Barši, retrospektiva, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana (2013), Sedanjost in prisotnost – ponovitev 1 in 2, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana (2012) in mnoge druge. Jože Barši je imel več javnih predavanj in je sodeloval na več rezidencah v tujini.
