Đejmi Hadrović, Odsotnost prisotnosti, 2022
4. – 23. 5. 2023
Galerija P74
>postavitev @Galerija P74
_____
Samostojna razstava Đejmi Hadrović sodi v okvir Nagrade skupine OHO. Na razstavi nominirancev je žirijo prepričala z video esejem Nena (2021), v katerem predstavi zgodbo svoje babice Zahide, ki je bila priča drugi svetovni vojni in jugoslovanski vojni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Spremljamo njeno situacijo v zapostavljeni regiji, v današnji Bosni in Hercegovini, pri čemer se vsebina neposredno nanaša na kapitalizem in vprašanje dela ter kapitalskih struktur družbe – pokaže, kako je politična oligarhija opustošila tako državo kot njene prebivalce.
Delo pokaže glavne interese umetnice, ki jih spremljamo preko njene dosedanje umetniške prakse – feministične teme pogosto obravnava znotraj specifičnega postjugoslovanskega prostora in časa, s čimer se referira na lastno identiteto ter (pol)preteklo zgodovino v širšem smislu. Na eni strani sledi vprašanjem spola, večplastnosti identitete, migracij in diskriminacije na podlagi veroizpodevi in/ali etničnega porekla, na drugi pa omenjeno naveže na odnos do dela in kapitala ter patriarhalne strukture družbe. Razstava v Galeriji P74 do neke mere predstavlja odmik od naštetega in postavlja v središče izkušnjo nomadskega življenja sodobne umetnice ter lastna vprašanja o poziciji, delovanju in vlogi v današnji družbi. Izhodišče za postavitev je kratki video z naslovom The Absence of Presence (2023) po katerem razstava nosi naslov, ki sta mu v drugem prostoru dodana še zvočno delo in knjiga umetnice.
Video The Absence of Presence (2023) se prične na vlaku; s pogledom skozi okno, zamaknjeno speljevanje in zvok kažeta na to, da gre za odhod. Preko celotnega videa se izmenjujejo video posnetki ter posnetki fotografij iz osebnega arhiva, vsi narejeni na potovanjih na umetniške rezidence, kar narekuje specifičen ritem – gibljive slike so prekinjene z nekajsekundnimi kadri statičnih fotografij, s čimer avtorica ustvarja dodatno upočasnjenost in usmerja k pozornemu opazovanju. Odpelje nas na introspektivno potovanje po lastnih spominih, pokrajinah, kjer ne vidimo ljudi – pozornost je na krajini, arhitekturi, ki deluje zapuščena, kjer so le mestoma prisotne sledi človeka. Delo govori o življenju umetnice na poti, času, ko izobraževanje, umetnostni sistem ter lastna radovednost narekujejo daljša obdobja življenja na poti in bivanja drugod ter odpira tudi vprašanje o tem, kaj oziroma kje je dom. Ko umetnico ob povratku v Trbovlje vprašajo, če je končno prišla domov, odgovori: »Ne, moje domače mesto je le trenutna postojanka«. Nujna veščina za preživetje postane nenavezanost, tako na urejen ritem življenja, materialne dobrine, kot tudi ljudi.
Kljub melanholični atmosferi videa, ta do neke mere še vedno dopušča vsaj malce romantizirano predstavo o potovanjih v neznane kraje, kar poruši zvočno delo, ki je nastalo na umetničini nedavni rezidenci v New Yorku. Gre za kompilacijo posnetkov, kjer prevladuje zvok siren – ambulantnih ter reševalnih vozil na nujni vožnji, ki asociirajo na različne oblike nesreč, stisk anonimnih posameznikov, družin in ustvarjajo nelagodje. Neposredno demonstrirajo zvočno kuliso, ki jo je umetnica doživljala v času rezidence ne le v javnem prostoru, temveč je ta iz zunanjega sveta vdrla tudi znotraj sten stanovanja. Avtorica preko te dvojnosti relativizira samoumevnost pričakovanj ne le o bivanju v tujini, v velikem mestu, temveč tudi o tem, da za tujce novo mesto ni nujno boljše kot tisto, kar je bilo prej.
Po dveh delih, ki preko zunanjega posredno govorita o intimni izkušnji, nas globlje v lastne misli in vprašanja vodi knjiga umetnice White Cisgender Poetry (2023). Poleg izbora fotografij (ponovno) avtoričinega arhiva so v njej besedila, pesmi v bosanskem in angleškem jeziku. Izbiro jezikov skupaj z vsebino lahko razumemo kot sopostavljanje balkanske, bosanske identitete nasproti zahodnjaški, zapisi pa obravnavajo aktualne teme sočasno z osebnimi ter vsebujejo humor, ki preraste v sarkazem in kritično držo. Surova iskrenost zapisanega ponekod vzbudi nasmeh, drugod pa občutek teže, ki nagovarja k razmisleku o lastnih dvomih, stališčih in dejanjih. Postavitev kot celota ustvarja pripoved, kjer Đejmi Hadrović predvsem govori o življenju in delu umetnice, temu pa doda eksistencialna, identitetna vprašanja, ki jo še vedno spremljajo in ustvarja osebni komentar sodobne družbe.
_____
Đejmi Hadrović (1988, Trbovlje) je diplomirala na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem ter magistrirala na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Linzu, Avstrija. Njeno delo temelji na teoretičnem okviru, ki ga prenaša v sodobne umetniške prakse, kot so video, fotografija, performans in instalacija. Vsebina njenih del temelji na poskusu ekstrakcije pomembnih kulturnih povezav in ideoloških točk iz dogajanja na Balkanu in v postsocialistični regiji na splošno. Od leta 2017 je doktorska študentka na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju, je prejemnica nagrade Förderungspreise der Stadt Wien (2018) ter Nagrade skupine OHO (2022). Predstavila se je na več samostojnih in skupinskih razstavah, v zadnjih letih med drugimi na razstavah Body Embedding, FLUC, Dunaj; Like Water, Project space TOP, Berlin; Pod 2021, Galerija Simulaker, Novo mesto (2022); Leap and Dive II, Galerija U10, Beograd; Bait al-Zaibaq, Ramallah Municipality, Palestina (2021); Razkrivanje tančice tišine, Galerija Alkatraz, Ljubljana; Čiščenje dimnjaka, Muzej savremene umetnosti Vojvodine, Srbija (2020).
