30. 3. – 21. 4. 2017
Center in Galerija P74, Trg prekomorskih Brigad 1, 1000 Ljubljana
Vljudno vabljeni na odprtje razstave Drago Dellabernardina v Galerijo P74 v četrtek, 30. marca 2017 ob 19.00 uri.
Hkrati vas vabimo tudi v KAPSULO na odprtje razstave Vojna in mi(r) z deli Vesne Bukovec, Neže Jurman, Simona Kocjančiča, Erika Mavriča, Nike Rupnik in Leona Zuodarja.
Razstava del Draga Dellabernardina je izjemen dogodek, saj gre za prvo samostojno predstavitev njegovih del v Ljubljani. Poleg tega, da je bil izjemen vizualni umetnik, je veljal za enega najboljših solo kitaristov v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. V letih 1968-69 je bil solo kitarist v skupini Sinovi, po razpadu Kameleonov pa je z Danilom Kocjančičem igral v njegovi skupini Danilo in Novi kameleoni. V začetku sedemdesetih se je za nekaj časa priključil zasedbi Generali (Janez Bončina – Benč, Braco Doblekar, Tihomir Asanović – Pop, Čarli Novak).
Kustosinja razstav je Mojca Grmek.
Posebna zahvala: Moderna galerija Ljubljana, Kolekcija Marinko Sudac.
—
Vljudno vabljeni na predavanje Miška Šuvakovića v Galerijo P74 v četrtek, 20. 4. 2017 ob 18.00 uri. V okviru razstave Drago Dellabernardina bo spregovoril o njegovem ustvarjanju.
Kot vsi Postojnčani moje generacije in generacije naših staršev, pa tudi mnogi mlajši, poznam ime Drago Dellabernardina. Nekateri ga poznamo po njegovem ustvarjanju na področju vizualne umetnosti, drugi pa po slovesu najboljšega kitarista v nekdanji Jugoslaviji. Na obeh področjih je bilo njegovo ustvarjanje najbolj plodno konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Pregled njegovega vizualnega opusa iz tistega časa predstavljamo na tokratni razstavi.
Najbolj znano delo Draga Dellabernardine je poseg v javni prostor, ko je na železniški nadvoz nad Celovško cesto v Ljubljani z obeh strani obesil napis »Ta podvoz razstavlja Drago Dellabernardina« (marec 1968). Ob delu je nastala tudi serija dokumentarnih fotografij, ki prikazujejo proces obešanja napisa in dokončano delo, na nekaterih od teh pa je prisoten tudi umetnik. Dve od slednjih sestavljata novo delo, saj sta prilepljeni na siv papir in opremljeni z umetnikovo signaturo in datacijo. Zgornja fotografija v ozadju prikazuje napis, pred njim v ospredju pa stoji umetnik z dvignjenimi rokami, kar se lahko razume kot gesto predstavljanja dela. Spodnja fotografija prikazuje isti kader, le da se je umetnik umaknil v ozadje, kjer stoji pod napisom, naslonjen na steber nadvoza. Fotografiji spremlja napis »Druga razstava in del samostojnih konceptualističnih projektov v letih 1968- « in umetnikov komentar, ki se glasi »Tudi podvoz je lahko – kot vsak objekt percepcije – umetnina«. Celostno gledano projekt lahko razumemo kot najširši javnosti predstavljeno umetnikovo izjavo o tem, kaj je umetnost, kaj je umetnina in kako nastane.
Približno leto pozneje je bil v študentskem listu Tribuna (2.4.1969, št. 12, letnik XVIII, str. 15) objavljen prispevek z naslovom »kaj dela drago dellabernardina?«, v katerem je navedenih več konceptov za dela, zamisli in izjav. Med njimi izpostavljamo Projekt žogice, kjer je opisan proces izvedbe dela, vendar ni znano, ali je kdaj tudi dejansko nastalo. Omenjamo pa še koncepta za Projekt, ki traja 21969 let in Razstavljam tretjo stran Tribune, v katerih umetnik že obstoječa objekta, v prvem primeru Vilendorfsko Venero, v drugem pa izbrano časopisno stran, s svojim komentarjem postavi v nov kontekst in tako omogoči nastajanje novih pomenov.
Kmalu po izidu Tribune je imel Drago Dellabernardina samostojno razstavo v Domu kulture v Postojni, ki je bila odprta od 21. aprila do 5. maja 1969. Recenzija razstave, ki jo je napisal Braco Rotar, je bila objavljena v reviji Problemi (junij-julij 1969, št. 78-79, vol. 7, str. 28-29). Recenzija vključuje tudi fotografije, od katerih tri prikazujejo dela z razstave. Na prvi je instalacija z naslovom Rdeče kosilo, ki jo sestavlja miza, krožnik, pribor, steklenica, kozarec in kruh, vse to pa je – kot beremo v recenziji – rdeče barve. Na drugi fotografiji je postelja in pod njo na preprogi še ena, razstavljena postelja. Na zgornji postelji je razgrnjena dvodelna pižama, na tleh ob postelji pa še ena, in sicer tako, da je vsak del na svoji strani postelje, deloma pokrit s preprogo. Tretja fotografija prikazuje instalacijo, ki je postavljena v kot prostora, sestavlja pa jo s stropa obešen trak s posnetkom vrste jajc, ki se končuje v kupu jajčnih lupin na tleh. Vsa omenjena dela so nastala s postopkom izolacije vsakdanjih predmetov iz njihovega okolja in razporeditvijo teh predmetov v novo vizualno-semantično celoto. Ker v recenziji niso navedeni naslovi niti morebitni umetnikovi komentarji del, je njihova interpretacija prepuščena domišljiji gledalca.
Iz leta 1969 so tudi dela, opisana v nadaljevanju. Prvo je delo z naslovom Fotoroman, ki je bilo objavljeno v publikaciji Katalog 2, 1969/70. Delo sestavlja 9 fotografij, razvrščenih v 3 stolpce, ki prikazujejo proces umetnikovega posega v naravo. Na fotografijah iz prvega stolpca je kvadraten izrez travnate ruše, vzet iz zemlje in postavljen ob luknjo v tleh. Na fotografijah iz drugega stolpca je isti izrez, postavljen na belo ploščo ob oz. nad luknjo in v njej, tokrat na razprostrti beli tkanini. Na fotografijah iz tretjega stolpca pa vidimo okrogel zavitek v beli tkanini, postavljen v luknjo, nato prvotni izrez brez plasti trave ob luknji, v kateri je trava, in nazadnje izrez brez plasti trave v luknji.
Podobno temu je delo brez naslova, ki ga sestavljata dve fotografiji, prilepljeni na siv papir z umetnikovo signaturo in datacijo. Zgornja prikazuje kvadraten izrez travnate ruše, v katerega je postavljena enako široka miza, nanjo pa izrezana ruša. Spremlja jo umetnikov komentar, ki se glasi »Zemlja nosi težo mize, miza pa zemlje«. Spodnja fotografija prikazuje isto mizo, postavljeno nad nekoliko manjši kvadratni izrez ruše, na njej pa leži izrezu ustrezen kos ruše. Spremlja jo komentar »Le miza preprečuje kvadratu zemlje, da ne pade na svoje mesto«. Tako kot prejšnje, tudi to delo prikazuje umetnikov poseg v naravo, le da je tokrat pospremljen z njegovim komentarjem. Celoto je mogoče v najširšem smislu razumeti kot tematiziranje razmerja med človekom in naravo oz. njegovim opisom sveta in svetom samim na sebi.
V nadaljevanju se na kratko posvečamo še umetnikovim delom na papirju. Leta 1969 je nastala serigrafija z naslovom Topljenje snega in taljenje ledu v Jugoslaviji. Delo prikazuje silhueto nekdanje Jugoslavije v zeleni barvi in Jadranskega morja v modri barvi na rjavi podlagi. Sredi države in morja sta pomanjšani silhueti obeh v beli barvi. Delo ima ironično-kritičen naboj, ki ga je treba razbirati v kontekstu takratne družbeno-politične situacije. Kot vemo, so šestdeseta leta v Jugoslaviji zaznamovali procesi demokratizacije, ki so povzročili, da se je trdna skorja socialističnega enoumja začela topiti, izpod nje pa se je začela kazati drugačna, barvna podoba Jugoslavije. Ta otoplitev je bila samo začasna, kljub temu pa je delo z današnje perspektive preroško, saj je Jugoslavija dobrih dvajset let kasneje razpadla, posamezne države pa so prešle v sodobne demokratične sisteme.
V letu 1970 je nastalo več risb v kombinirani tehniki na papirju z umetnikovo signaturo in datacijo. Ena od njih ima naslov Raznorazni prebliski in kukanje v onostranstvo, kar bi lahko veljalo tudi za druge. Na prvi pogled risbe delujejo kot barviti miselni vzorci, v katerih najdemo podobe, like, linije, števila, posamezne črke in celotne besede v različnih jezikih. Bolj podroben pogled pa pokaže, da gre za poskuse prenašanja miselnih procesov, kot so asociacija, analogija, analiza, sinteza, dedukcija, indukcija, v vizualni jezik. Gre torej za risbe, ki skušajo na čimbolj neposreden način upodobiti mišljenje.
Za konec omenjamo tri dela, ki so nastala v okviru gibanja OHO, pri njih pa je sodeloval tudi Drago Dellabernardina. Najbolj znano je delo z naslovom Triglav, živa skulptura, ki so jo 30. decembra 1968 uprizorili David Nez, Milenko Matanović in Drago Dellabernardina v parku Zvezda v Ljubljani. Približno ob istem času in na istem kraju se je odvil hepening Stonoga avtorja Sreča Dragana. V letu 1969 pa še hepening Vaja s piščalko po ljubljanskih ulicah. V zvezi s tem je treba poudariti, da umetnostna zgodovina Draga Dellabernardino sicer uvršča med posameznike, ki so delovali v okviru gibanja OHO, vendar se sam kakršnekoli povezave z OHO-jem otepa, kar je večkrat, tudi medijsko, izjavil. Ne glede na to pa je njegovo delo pomemben kamenček v mozaiku slovenske umetnosti in si zasluži celostno obravnavo. Upamo, da je tokratna razstava prvi in ne zadnji korak na tej poti.
Mojca Grmek
—
Drago Dellabernardina (1948) je v letih 1967-1970 študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Nato je vpisal študij klasične kitare pri profesorju Alvaru Companyju na glasbenem konzervatoriju Luigija Cherubinija (Conservatorio di Musica Luigi Cherubini) v Firencah, a ga je po treh letih opustil. V času bivanja v Italiji si je ustvaril družino, sledilo pa je več kot dvajset let potovanj po vsej Evropi in bivanje v Indiji. Leta 1995 se je vrnil v Postojno, kjer še danes živi in dela. V času študija na ljubljanski akademiji je Drago Dellabernardina ustvarjal konceptualna dela in nekatera od njih predstavil tudi na samostojni razstavi v Domu kulture v Postojni leta 1969. Vzporedno z ustvarjanjem na vizualnem področju je ves čas deloval tudi kot kitarist in bil na tem področju zelo uspešen, saj v glasbenih krogih še danes velja za enega najboljših solo kitaristov v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Kitaro se je začel učiti s trinajstimi leti in sprva igral v lokalnih skupinah. V letih 1968-69 je bil solo kitarist v skupini Sinovi, po razpadu Kameleonov pa je z Danilom Kocjančičem igral v njegovi skupini Danilo in Novi kameleoni. V začetku sedemdesetih se je za nekaj časa priključil zasedbi Generali (Janez Bončina – Benč, Braco Doblekar, Tihomir Asanović – Pop, Čarli Novak). Po vrnitvi s potovanj ni več javno nastopal, ima pa še vedno kitaro, ki jo igra zase, vsak dan malo.
