19. 11. – 10. 12. 2020
Kuratorka: Michaela Stock
razstava na spletu:
https://www.facebook.com/P74Gallery
Razstava Plasti gledanja in gledanje skozi plasti je sestavljena iz del dveh mladih avstrijskih umetnic in prikazuje njuna različna konceptualna umetniška pristopa. Lilo Nein in Evelyn Loschy pri svojih performativnih delovnih metodah uporabljata plastenje. Razstavljena dela, vključno s kiparstvom, performansom in fotografijo, temeljijo na stalnem procesu ustvarjanja in brisanja oziroma dodajanja novih plasti ob sočasnem ohranjanju sledi preteklega. Uporabljata različne tehnike plastenja ter na ta način s ponavljanjem, prekrivanjem in odstranjevanjem ustvarjata nekaj popolnoma novega. Na večplastnem ozadju nastajajo podobe z abstrakcijami in teksturami ter razgrajujejo lokalne in globalne deformacije v različne zaznavne plasti. Obe umetnici poskušata prikazati in pojasniti odtis človeka skozi materialno površino ter kombinirata plastenje materialov s plastmi osebnega pomena.
Lilo Nein, Wir sehnen uns, 2018/2020, mixed media, 60 x 30 cm
Lilo Nein s svojo umetniško prakso deluje v prostorih, ki nastajajo s pisanjem, ukvarja pa se z njihovim ponavljanjem, s prekrivanjem in s različnimi sloji pomena. Umetnica pod naslovom Sketch for an Exhibition – The Word, the Disease and the Virus (»Skica za razstavo – Svet, bolezen in virus«) prikaže svoja trenutna dela, ki se gibljejo med poezijo in besedno igro ter med skulpturo in podobo. Poleg preučevanja samega jezika obravnava tudi življenjske tematike, živost, ljubezen in bolezen, saj so te postale aktualne v okoliščinah pandemije Covid 19. Umetnostni zgodovinar in kustos Felicitas Thun-Hohenstein delovno metodo Lilo Nein opiše takole: »Tukaj predstavljena fotografska dela običajno vsebujejo tako analogne kot digitalne procese. Vendar pa je umetnica razvila slikovno tehniko, pri kateri negative, ki jih je ustvarila sama, uporablja za spreminjanje digitalne slike v analogno. Na ta način lahko gledalci v enaki meri sledijo ostankom analognih in digitalnih procesov. Plast za plastjo Lilo Nein iz perspektive medijske arheologije zoperstavlja načine, na katerega se vzpostavljajo razmerja (odnosi) drug z drugim, med seboj in v medsebojnem nasprotju.
Evelyn Loschy, Into the Blue, 2017, performance/stone, no.12, 26 x 24 x 11 cm
Pri delu Evelyn Loschy imata glavno vlogo uničevanje in samouničevanje. Samouničevanje zanjo postane konstruktiven element, ki napoveduje proces preobrazbe. V seriji fotografij Lost Memories (»Izgubljeni spomini«) Evelyn Loschy ustvari počasna in potrpežljiva razkrivanja zapletenih in občutljivih površin. Kot pravi Derek Horton: »Slednje spominjajo na abstraktne slike, toda njihove površine se razkrivajo, namesto da bi nastajale z nanašanjem; s plitvim odstranjevanjem plasti barve in mavca se razkrivajo skrite globine in barve ter nastajajo izklesane slike.« V njeni drugi razstavljeni seriji, Into the Blue (»V modrino«), je kot umetniški element uporabljena eksplozija, ki uniči površine in ni interpretirana zgolj kot eksplozija kamnite formacije, temveč kot večplastno stiskanje različnih ravni vsebine, metod in materialov. Resnici na ljubo je končni rezultat razstreljena skala z ostanki modre barve, toda kot elementi enake vrednosti so opredeljeni tudi sam proces ter njegova dokumentacija z videom in fotografijami. Povedano drugače, nastane mreža pomenov in materialov, ki deluje kot umetniško delo v kontekstualni interakciji. Element uničenja izgubi svoj pomen kot cilj sam po sebi. V tem primeru je uničenje konstruktiven element, ki sproži postopek preobrazbe.
____________
Lilo Nein
Lilo Nein je študirala likovno umetnost na Dunaju in v Hamburgu in doktorirala na Univerzi v Leidnu na Nizozemskem. Raziskuje performans in njegovo povezavo z besedili, kiparskimi instalacijami in drugimi mediji. Prejela je začetno (Start Stipendium; 2010) in državno štipendijo (2013) za likovno umetnost urada avstrijskega zveznega kanclerja ter nagrado H13 razstavnega prostora Kunstraum Niederösterreich (2012). Njena dela so bila razstavljena v Avstrijskem kulturnem forumu v New Yorku, Muzeju sodobne umetnosti v Salzburgu, muzeju umetnosti Salzburger Kunstverein, Künstlerhaus Wien, na dunajskem Tednu umetnosti, v umetniškem muzeju MA*GA Art Museum Gallarte v Italiji, muzeju sodobne umetnosti MASS MoCA v ZDA, švedski fundaciji za sodobno umetnost Index in muzeju MUSAC (Museo de Arte Contemporaneo de Castilla y León). Lilo Nein je vizualna umetnica, ki živi na Dunaju, Pri svojem umetniškem delu se osredotoča na prevajanje medijev, pri čemer osrednjo vlogo vedno zavzema performativnost. Izhodišče njenih del je večinoma jezik, nato pa se materializirajo kot podoba, pesem, performans ali skulptura. V teh medialnih oblikah njena dela potekajo v času in zavzamejo svoje mesto v prostoru. Umetnica si prizadeva, da na bi dajala prednosti niti značilnostim objekta niti trenutku odziva na svoja dela. Namesto tega sta to dva parametra, katerih odnos je potrebno med predstavitvijo del vedno znova vzpostavljati na novo. Medialni prevod proučuje predvsem z vidika besedila – performansa, podobe – glasbe ter pri fotografskem procesu analognega – digitalnega, njene predstave in glasbena dela pa nastajajo v sodelovanju s performerji in glasbeniki. V svoji umetniški praksi Lilo Nein razume prevajanje v smislu sodelovanja.
Evelyn Loschy
Evelyn Loschy se je rodila leta 1980 v avstrijskem Gradcu. Študirala je transmedijsko umetnost pri Brigitte Kowanz na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju, po diplomi leta 2013 pa še avdiovizualno umetnost na Akademiji Gerrit Rietveld v Amsterdamu ter konstruktivno, multimedijsko kiparstvo in medijsko umetnost na Univerzi za umetnost v Berlinu.
Je soustanoviteljica društva za interdisciplinarno umetniško produkcijo »Lafin C’estmerde« in bobnarka v umetniški zasedbi »Perlen für die Säue« (»Biseri za svinje«). Poleg številnih razstav tako v Avstriji kot v tujini (Bienale v Krasnojarsku, Neue Galerie Graz, MOCAK Krakau, Kunsthaus Graz, Künstlerhaus Wien, Ferdinandeum) je leta 2013 prejela štipendijo »Atelier« mesta Dunaj, v obdobju 2014/2015 pa štipendijo zvezne dežele Štajerske. Leta 2015 je prejela nagrado za promocijo umetnosti mesta Gradec, leta 2019 pa delovni studio avstrijske zvezne vlade na Dunaju. Pri svojem delu uporablja najrazličnejše materiale in metode, od videa, fotografije, krajinske umetnosti in intervencij na lokacijah do kinetičnih skulptur, ki se jim je v zadnjih letih še posebej posvetila. Pri tem se osredotoča na človeka in napetost med družbenimi težnjami ter individualnimi (tako fizičnimi kot umskimi) zmožnostmi.
Michaela Stock
Michaela Stock živi in dela na Dunaju. Študirala je umetnostno zgodovino. Je kustosinja in predsednica združenja Schleife 18. Od leta 2007 vodi umetnostno galerijo Galerie Michaela Stock, ki se osredotoča na konceptualno in performativno umetnost. Cilj programa galerije je spodbujanje medsebojnih povezav umetniškimi praksami ter raziskovalni in inovacijski modeli, ki spodbujajo kulturno izmenjavo in mreženje. Skupaj z Markom Markovićem sta pobudnika mednarodnega festivala performansov DOPUST VIENNA na Dunaju (2015–2018). Leta 2019 je Michaela Stock začela s performativnim razstavni projekt CPE / Performance Focus. V času pandemije Covid 19 je uvedla nov koncept galerije: SALON REAL / VIRTUAL, ki poudarja novo percepcijo razstavnega prostora in razstavljenih umetniških del, povezovanje resničnega in virtualnega sveta.
—
več o razstavi
v sodelovanju z Galerijo Michaela Stock, Dunaj
