Tadej Pogačar, 1976
Postavitev razstave v Ljubljani
Postavitev razstave v Zagrebu
Srp, 1978
Četrtek, 19. januar 2023, 17.30
Galerija P74
Vljudno vabljeni na izid nove publikacije Tadej Pogačar, ŽIVALI, HIŠE, LJUDJE. ZGODNJA DELA, v četrtek, 19. januarja 2023 ob 17.30 uri v Galerijo P74, Trg Prekomorskih brigad 1, 1000 Ljubljana.
______
Tadej Pogačar
ŽIVALI, HIŠE, LJUDJE. ZGODNJA DELA
Besedilo: Lilijana Stepančič, Tadej Pogačar
Oblikovanje: Tadej Pogačar, Vesna Bukovec
Fotografija: Dejan Habicht, Boris Cvjetanović, Tadej Pogačar, Gojmir Lešnjak
Prevod: Nataša Velikonja
Lektura: Jelka Jamnik
Tisk: CICERO
Izdajatelj: Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.
Publikacija zaokroža raziskavo in razstavi v Centru in Galeriji P74 v Ljubljani (2021) in v Institutu za suvremenu umjetnost v Zagrebu (2022). Na ljubljanski in zagrebški razstavi so bila zgodnja dela predstavljena prvič v celoti, v kontekstu kulture in politike sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Kustosinja razstave je Lilijana Stepančič.
V letih 1975, 1976 je imela glasba glavno vlogo v ustvarjanju Tadeja Pogačarja. Leta 1979 je nastala skupina Srp s samosvojo eksperimentalno glasbo, svobodno jazz improvizacijo, komorno glasbo, popularnimi žanri in performativno predstavo. Drugo vplivno socialno okolje so predstavljali taborniki. Tu so se ukvarjali s sistemom organizacije in oblikovanjem skupnosti. Svobodno so preizkušali nove oblike poučevanja, preživetja v naravi, nehierarhičnega delovanja. Blizu jim je bila igra, nesmisel, iracionalnost.
V sedemdesetih letih 20. stoletja je bila v Jugoslaviji kontrakultura opazna in pomembna družbena stvarnost, na kar kaže dejstvo, da je leta 1978 Slobodan Drakulić za pomembno zagrebško založniško hišo Naprijed iz angleščine prevedel kanonično knjigo Theodorja Roszaka Kontrakultura. Zanimanje za marginalce je po leti 1968 doseglo vrhunec, saj je marginalno življenje postalo predmet številnih raziskav sociologov, psihologov, psihoanalitikov v Zahodni Evropi in Ameriki. Kontrakultura se je z motrenjem, analiziranjem in nasprotovanjem postavila proti dominantnim institutom družbe. Svojo kritiko je najpogosteje izražala skozi ironijo, absurd, ludizem, obešenjaštvo, neobičajnost ali umik v transcendenco oziroma neaktivnost. Lilijana Stepančič v spremni študiji opozarja, da so kontrakulturo pri nas gojile predvsem organizacija za obštudijske dejavnosti Forum, Radio Študent, eksperimentalni gledališči Glej in Pekarna, študentski časopis Tribuna, revija Problemi ter ŠKUC. Ob tem posebej izpostavlja dogodek Montaža mlade slovenske generacije, ki je v zainteresirani javnosti zavzel takorekoč mitsko razsežnost. Uradno ga je organiziral ŠKUC, pripravili pa so ga Emil Filipčič, Jure Detela in Iztok Osojnik v ljubljanski Operi kmalu po slovenskem kulturnem prazniku, in sicer 17. februarja 1978.
Fotografska serija Tadeja Pogačarja Stan in dom (1975) je nastala naključno skozi okna stanovanja. Značilna je bila sekvenčnost, pogled od zgoraj, sistematičnost in večkratne ponovitve. Serija akcij brez dogodka, performativnih neodadaističnih dejanj, nastaja vse od leta 1976. Performans, definiran kot akcije brez dogodka, vnaša v genealogijo te umetnostne zvrsti novo obliko in ga je treba razlikovati od hepeningov, projektov, živih skulptur ter eksperimentalnogledaliških in političnoprotestnih performansov. V akcijah brez dogodka je nosilec naracije človek, pravzaprav njegovo telo, ki zunaj kulturnih institucionalnih prostorov stori kreativno dejanje. Tadej Pogačar v času, ko je izvajal akcije brez dogodka, ni poznal dela Tomislava Gotovca in Gorgone. Izvajanje performansov zunaj institucionalnega sveta umetnosti ni bilo redka praksa avantgardne in neoavantgardne umetnosti. Ustvarjalci in ustvarjalke so se odpravili na ulice oziroma trge ali pa so se umaknili v naravo in zasebne prostore. V obeh primerih so dogodke pogosto fotografirali ali posneli s kamero. Posnetki so prej ali slej vstopili v sistem umetnosti. To ni bil upor proti instituciji umetnosti, temveč veselje do neobičajnega in nenavadnega.
