Sasha Huber, KARAKIA, The Resetting Ceremony, 2015; Video, 5 min. 20 sec.; Video still. Photo: Tom Hoyle. Courtesy of the artist.
Sašo Stanojkovik, From Point A to Point B, 2023
Simona Schneider, Apolog-o-meter, 2022
Noa Gur, The First Moments of Marwa El-Sherbini, 2021
Tadej Pogačar, Why didn’t you tell me?, 2023
7. – 30. 11. 2023
Galerija P74
_____
Tal Adler, Marie Blum, Noa Gur, Sasha Huber, Tadej Pogačar, Sam Richardson, Merete Røstad, Simona Schneider, Sašo Stanojkoviḱ, Esther Strauß, Virgil B/G Taylor
Kustosinja: Suzana Milevska
_____
Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Je oprosti najtežja beseda? v Galerijo P74, v torek, 7. novembra 2023 med 18.00 in 21.00 uro. Razstava bo na ogled do 30. novembra 2023 po običajnem odpiralnem času galerije (ponedeljek – petek, 12.00 – 18.00, izven uradnih ur po dogovoru).
_____
Je oprosti najtežja beseda? predstavlja umetniška prizadevanja, ki temeljijo na resni potrebi po premisleku o kompleksnem pojavu opravičila in o tem, kaj naj bi opravičilu sledilo. Razstava kaže na možnosti raznolikih umetniških praks pri prevpraševanju protokolov političnih, institucionalnih, kolektivnih ali medosebnih opravičil. Eden od ključnih predlogov razstave Je oprosti najtežja beseda? je, da participativne umetniške strategije in iniciative, kot so preimenovanje, redistribucija, bojkoti, pozivi k odprodajam, spravi in odškodninam lahko sprožijo nove oblike opravičevanja in družbene transformacije.
Povabljene_i umetnice_ki in umetniški projekti (video eseji, fotografije, risbe, grafike in participatorne instalacije) obravnavajo različne pristope k opravičevanju in psihogeografije ter pojave in dogodke, ki kličejo po še neizrečenih opravičilih. Galerija P74 bo tako preoblikovana v nekakšen prostorski esej, ki bo predstavil kustosinjin arhiv, ki ga sestavljajo Apologokrajine – participativna Spotify plejlista, citati slovitih opravičil ter video in zapisani pogovori.
Opravičilo je praviloma povezano s soočanjem s sramom, krivdo in individualnim ter kolektivnim spominom na pretekle travme in etične prekrške. Vsak ‘oprosti’ implicira ‘opravičujoče se subjekte’ v zapleteni mreži odnosov (npr. sprejemanje, ignoriranje, zavrnitev) s subjekti, ki se jim ‘opravičujejo’. Vprašanja, kot sta, kdo se mora opravičiti in kdo ima pravico to storiti, so torej tako pomembna kot kako se opravičiti, ne da bi s tem povzročili še več škode, hierarhij in travm.
Pri človeških poskusih opravičevanja smo vedno znova priča zdrsom. Ne glede na to, ali so subjekti, ki se opravičujejo, znane osebnosti, akademiki_čarke, politiki_čarke ali običajni ljudje, imajo nekaj skupnega: bodisi besede “opravičujem se” le stežka izgovorijo bodisi opravičilo artikulirajo zlahka – in nato naredijo napako, ko se odločajo, kaj reči ali storiti v nadaljevanju. Potencial opravičila, da spodbudi morebitno oddolžitev, ovira njegovo lastno ubeseditev in kontekstualne protokole. Tako se kljub obljubi odpuščanja in sprave številna opravičila končajo zgolj kot izgovori, simbolične geste ali, z izrazom J. L. Austina: “neuspela govorna dejanja”.
Mnogim opravičilom je skupno to, da so bodisi že zdavnaj zapoznela bodisi so šla narobe, ne glede na to, ali je šlo za kršitve iz daljne preteklosti, kot so holokavst Judov, Romov in Sintov, genocidi iz obdobja vojne v Jugoslaviji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ter s tem povezane posledice (npr. ‘izbrisani’, ki so bili_e po razglasitvi neodvisnosti Slovenije izbrisani_e iz uradnih registrov, trenutna kriza na Kosovu), druga grozodejstva kolonialnih, nacističnih in komunističnih preteklosti ali pa kršitve v kontekstu družinskih in medosebnih konfliktov, feminističnih debat, LGBTQI+ ter gibanja #JazTudi (#MeToo).
Večdisciplinarni seminar Apologokrajine: (Kontra)produktivnost opravičil v politiki, umetnosti in institucionalnih infrastrukturah bo potekal 8. novembra 2023 na Inštitutu za kulture in spominske študije ZRC SAZU, www.zrc-sazu.si.
Suzana Milevska
_____
