Foto: Julija Dodič
16. 1. – 20. 2. 2024
Galerija P74
______
Na svoji prvi samostojni razstavi se Julija Dodič predstavlja s prostorsko postavitvijo treh del, preko katerih raziskuje odnose med ljudmi. Ti se vizualizirajo v sicer omejenih, a različnih materialih, oblikah in barvah, ki kot elementi nadomeščajo prisotnost človeške figure v njenih delih. Kot študentka fotografije in (trenutno) slikarstva raziskuje meje med mediji, kar jo je tokrat pripeljalo do avtonomnih objektov. Umetnico vodi razmislek o okvirjih kot tradicionalnemu načinu prezentiranja in razstavljanja vizualnega podobja, a hkrati kot elementu, ki ni deležen tolikšne pozornosti kot vsebina, ki jo uokvirjajo.
Umetniška praksa Julije Dodič temelji na dveh ločenih predpostavkah: človekovemu dojemanju prostora znotraj zanjo značilne minimalistične estetike in splošnješemu prevpraševanju človeške biti, bodisi skozi iskanje odgovorov o medsebojnih odnosih ali skozi preučevanje manifestacij zavestnega in podzavestnega, vidnega in nevidnega, poudarjenega in spregledanega. Preko treh ločenih del poskuša umetnica, preko medija proto-instalacije, odgovoriti na eksistencialistična vprašanja oziroma nam jih šele vzbuditi.
Kot rečeno, na razstavi vidimo tri objekte: One and two creatures (2024) sestavljata dva predala, povezana z rdečo vrvjo, Try to go through (2024) trije zaporedni okvirji, od katerih je en zasteklen, tretje delo, Intermezzo (2024) pa je škatla, v katero je ujeta fotoknjiga. Pri svojem delu se Dodič poslužuje redukcije barve na črno, belo in, Dodič ljubo, rdečo, ki v njenih delih najpogosteje simbolizira neke vrste krvožilni sistem same instalacije, ter redukcije forme v kvadre, kocke, robove, kote in plošče. Končno nastopi še redukcija materiala: steklo, zrcalo, les, nit. Predvsem materialnost je tisti element, ki razstavljena umetniška dela najmočneje definira. Slednja, s svojo prisotnostjo, nizko pri tleh galerijskega prostora, učinkujejo nasprotno od klasičnih kiparskih del, postavljenih visoko na postamente – iz kiparsko naravnanih instalacij se prelevijo v objekte, ki, kot ljudje, soobstajajo v našem svetu. Namesto figure same, umetnica svoje geometrične postavitve enači z nadomestki človeka, ki s svojo navidezno zaprtostjo ohranja del svojega bitja le zase.
Trije dekonstruirani kubusi predstavljajo prostore prehajanja, ali pa manko le-tega. Predalniki s svojimi rdečimi nitmi – prostor prehajanja človeških emocij, občutij med dvema posameznikoma. Okvirji, zastekljeni ali nezastekljeni – hodnik, kjer se obiskovalka izgublja v optični prevari možnosti prehoda. Zastekljena knjiga fotogramov – najliberalnejši umetniški medij, skrit za stekleno vitrino – tako blizu, a hkrati na varnem pred dotiki intruzivnih obiskovalkinih prstov in pogledov. Prav slednje umetniško delo avtorica smatra za analogijo sebe: knjiga fotogramov je njen simbolni avtoportet, platnice njena zavest – tisto, kar deli z drugimi, svoj obraz; notranjost – njena podzavest, intima, tisto kar bi raje zadržala zase in skrila pred firbčnimi pogledi znancev in, predvsem, neznancev. Predmet tako udejanja umetničnino prakso – izredno intimno, na prvi pogled spodbujajočo vprašanja, a kljub vsemu, napolnjeno s subjektivnimi interpretacijami.
Neža Vengust, Nika Vorih
______
Julija Dodič (2003) zaključuje dodiplomski študij oblikovanja vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer se primarno ukvarja s fotografijo. Trenutno v okviru študijske izmenjave na firenški akademiji (Accademia di Belle Arti) študira slikarstvo, v svoji novejši produkciji pa se osredotoča predvsem na raziskovanje medija prostorske postavitve – instalacije. Te se je prvič lotila 2023, ko je sodelovala pri skupinskem projektu v sklopu Svetlobne gverile 23: Prostor v Ljubljani.
______
Intervju z Julijo Dodič (pdf)
Intervju je pripravil Svit Skobir Lampič.