20. 10.-4. 11. 2011
KAPSULA, Podhod Ajdovščina 1, Ljubljana
Odprtje razstave: četrtek, 20. 10. 2011 ob 19.00 uri
“Zaključena serija”, ki je predstavljena na tokratni razstavi, je sestavljena iz sedmih ponovitev istega mučnega kiparskega postopka, ki si ga je umetnica prvič zadala leta 2006. Vsaka ponovitev vsebuje izbor treh identičnih replik kitajskih vaz iz množične industrijske proizvodnje, ki jih umetnica razbije na koščke in iz njih sestavi tri unikatne oblike kitajskih vaz. Vsako vazo zabeleži z natančnim posnetkom grafične sheme, ki je značilna za muzealni način klasifikacije in taksonomijo arheoloških predmetov. Umetnica s serijskim delom v nastajanju (work in progress) opazuje in beleži razlike med stvarmi, kar je možno in razvidno šele s ponavljanjem in primerjavo na videz podobnih predmetov v serijah. Umetnica je mnenja, da ne more na novo ustvarjati stvari, temveč zgolj premešča pomene in sestavlja nove kontekste, v katerih postane specifičnost / originalnost / enkratnost vsakega predmeta jasno berljiva. A to ni vprašanje originalne avre umetniškega dela, temveč se nam zastavlja lingvistični problem. S kiparskim posegom umetnica podaja absurdno izjavo: “Identične vaze so različne.”.
Lara Badurina tematizira odnos med originalom, delom, produkcijo in potrošnjo, ter odnos do dela, procesov tranzicije in globalizacije. ki med drugim vplivajo tudi na vrednotenje umetniškega dela in kulturne produkcije. Umetnica z razbijanjem serijsko izdelanih vaz in produkcijo originalnih izdelkov postavlja v osrčje dela tudi svojo pozicijo znotraj umetniškega trga in trga dela na splošno. V seriji okroglih miz je v preteklih letih na primer raziskovala temeljno protislovje v odnosu med delom in službo, ki ga tematizira tudi v delu z vazami. Medtem ko službo pogosto dojemamo kot represivno nujo, nas delo pogosto spominja na pozitivne vrednote, ki so ključne za izgradnjo identitete in kreativnega načina bivanja.
Badurina poišče svoj material v največjem kiču in cenenem produktu masovne potrošnje in mu vdahne dimenzijo posebnega oziroma različnega od vsakdanjosti. Izbrane vaze ne vsebujejo nobene izmed kvalitet porcelana, ki bi ga lahko umestili v področje umetnostne obrti kot so nizka propustnost, močna obstojnost, trdost, gladkost, trajnost, belina, prosojnost, resonanca, krhkost, lomljivost in tako dalje. Kljub slabi kvaliteti in ničevosti izdelka je razbijanje porcelana močan izraz uničenja, agresije in revolta proti sistemu, ki ga avtorica načrtuje programsko, saj predpostavlja ponovno vračanje vrednosti originalu, kreativnosti in individualnosti, ki dopušča dobro mero napak in odstopanj. Poleg tega v mučnem ponovnem sestavljanju razbitega kiča lahko vidimo tudi analogijo s tako imenovanimi »sweatshopi« jugovzhodne Azije, v kateri so bile izdelane razbite vaze. Formalno se ukvarja s paradigmo reproduktibilnosti in pomenom originala v produkciji predmetov. Nasproti ustaljene kiparske tehnike klesanja ali grajenja, uporablja razbijanje in odvzemanje. V temelju industrijske serijske proizvodnje prepozna materialni nihilizem, ki pri množičnem proizvodu izniči razlikovanje enega predmeta od drugega. Uporablja kiparski postopek, ki je izjemno nestabilen in težek za izdelavo. Nekaj delov iz serije se ji je na primer ob razstavljanju prejšnjih verzij dela v postopku poškodovalo – vaze so se sesule same v sebe, kar je podaljšalo dolgotrajen proces zaključevanja procesa. Umetnica je težila k temu, da bi naredila toliko serij, da jih lahko poimenuje kot zaključeno celoto. V začetku se je programsko odločila za določeno število ponovitev (sedem), ki je tokrat prvič predstavljeno v celoti. Serija je umetnico tako mentalno kot materialno zaposlila za zelo dolgo časa, v letošnjem letu se je odločila za zaključek serije, ki je ne bo več nadaljevala. Avtorica načeloma ne najde navdiha za svoje početje neposredno v umetniški dejavnosti. Ne zadošča jo razločevanja med stvarmi, ki zgolj stilizirano posnemajo že obstoječe stanje, temveč svojo manufakturno proizvodnjo serijskih produktov enači z drugimi oblikami dela, ki uporabljajo podobne postopke. Potopitev v mučni delavni proces je tudi izraz avtoričine solidarnosti oziroma vživljanja v delovno stanje delavke na proizvodnem traku. Kljub temu nizu socio-kulturnih pomenov, umetničina intenca ni neposredna družbena kritika, saj dvomi v obstoječi sistem predvsem na nivoju obravnave pojmov, ko delu naprtimo niz pomenov in izrazov, ki ne izhajajo iz dela samega, pač pa iz njegove interpretacije.
Pri izvedbi kontinuiranih projektov je za umetnico značilen poseg po različnih znanstvenih metodah tudi pri drugih projektih. V seriji “Souvenirs made in …”, “Ostanki dneva”, “Spominki iz Vzhoda”, “Praznina-Odsotnost-Realnost”, ki jo razvija od leta 1999 do danes, je na primer z zelo restriktivno arheološko metodo dokumentirala smeti na vnaprej določenih območjih velikih trgov glavnih mest v (bivših) socialističnih državah. Z jasno programiranim delovnim procesom zagotavlja, da serija ne izgubi formalnih okvirov in preprečuje vdor lastne samovoljo v delovni proces. Muzej je idealni prostor za razstavljanje Serije, saj umetnico že od projektov zanimajo predvsem muzejske arheološke metode razstavljanja in dokumentacije kiparskih ali najdenih predmetov.
—
Lara Badurina je bila rojena leta 1968 v Reki na Hrvaškem. Leta 1993 je diplomirala na Oddelku za kiparstvo na Akademija za likovno umetnost v Ljubljani, pri profesorju Dragu Tršarju in tri leta kasneje vpisala podiplomski študij Scenografija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, pri profesorici Meti Hočevar. Magistrirala je leta 2003 na Akademija za likovno umetnost v Ljubljani. Od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja razstavlja v različnih likovnih medijih na Hrvaškem in v Sloveniji, za kar je prijela priznanja in nagrade. Poleg razstavne dejavnosti se ukvarja s scenografijo in oblikovanjem svetlobe. Imela je 24 samostojnih razstav, sodelovala na več kot 40 skupinskih razstavah med drugim tudi na zagrebškem Salonu lani in pri 28 odrskih projektih. Trenutno je docentka na Akademiji uporabnih umetnosti v Reki, na smereh kiparstvo in scenografija.
Besedilo: Ida Hiršenfelder
