Foto: Liza Jutra Norčič
16. 1. – 6. 2. 2024
Galerija P74
Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Tišina, ki jo dolgujemo Lize Jutre Norčič v Galerijo P74, v torek, 16. januarja 2024 med 19.00 in 21.00 uro.
_____
V zadnjem letu se študentka slikarstva Liza Jutra Norčič ukvarja predvsem z vprašanjem (navideznega) nesmisla ali natančneje – kako se ta preko procesov ponavljanja in pomnoževanja intenzivira in postopoma pridobiva smisel. Zanima jo, kako naključje, človeška psiha ter počutje vplivajo na mehansko opravilo sistematičnega in/ali ritmičnega ponavljanja brezosebnih potez in kako nato končni produkt pridobiva na osebnih, avtobiografskih lastnostih. Obdobje krize umetniškega izražanja znotraj slikarstva jo je vodilo k poseganju po drugih medijih in nastanku del, ki jih zaznamuje site-specifičnost in pogosto nastajajo v dolgotrajnih, repetitivnih procesih, tudi z določeno mero absurda. Njene prostorske intervencije so največkrat efemerne narave. Povod za zasnovo razstave je bila kratka pesem palestinsko-izraelskega pesnika Marwana Makhoula, ki se glasi:
“Da bi lahko pisal poezijo, ki ni politična, bi moral poslušati ptice.
Da pa bi jih lahko slišal morajo vojna letala utihniti.”
Pesem, sicer starejšega datuma, smo v zadnjih mesecih lahko zasledili pogosteje, saj Palestina prejema večjo pozornost kot običajno, kljub dolgotrajnosti njene nerešene situacije. S postavitvijo iz dveh delov avtorica povzema vsebino pesmi, izbira le-te pa kaže na moč glasu posameznika in jasno zavzema kritično držo do normalizacije vojnih konfliktov kot načina reševanja sporov. Na eni strani prostora, ki ga določa prelom daljše stene, je prav na tej točki postavljena interaktivna zvočna instalacija iz jeklenih cevi. Stare, masivne cevi so postavljene vodoravno ena nad drugo, zaradi česar vizualno spominjajo na ogrado. Le ena je postavljena ločeno, vertikalno, da lahko gledalec z minimalnim premikanjem vodoravnih trči ob njo. S tem se ustvari zvok udarca, ki ga dodatno ojača kontaktni mikrofon. Nasproti je postavljenih tisoč papirnatih žerjavov, narejenih iz časopisnega papirja v tehniki origami. Ptice iz papirja stojijo kot mehka, nežna protiutež oziroma nasprotje industrijskim, brutalističnim cevem, nosijo pa tudi močno simbolno noto. Na Japonskem žerjav velja za simbol miru, tisoč žerjavov pa nas napelje tudi na japonsko izročilo, po katerem naj bi se tistemu, ki zloži tisoč teh papirnatih ptic, izpolnila želja. So tudi simbol dolgega življenja, zato so želje (največkrat) povezane z zdravjem, sama legenda pa se je globalno popularizirala z resnično zgodbo japonske deklice Sadako Sasaki, žrtvijo posledic bombardiranja Hirošime.
Avtorica si z zadano nalogo ustvari rutino, ki zahteva le to, da jo opravi – pretežno mehansko, brez večjega premisleka, s pozornostjo, ki sčasoma postane avtomatizem, za koga nesmiselno, a ne brez cilja. Proces zgibanja papirja origami lahko že samega po sebi vidimo kot nekaj, kar zahteva natančnost in metodičnost. Ko pa gre za izjemno številčno izdelovanje po enakem principu, za ponavljanje gibov in navsezadnje vztrajanje do končnega števila, dejavnost ni več le meditativna dejavnost uma, ki uri koncentracijo in pozornost, temveč odpira prostor za ostala stanja, ki spremljajo akterja pri tem početju. Poveden je umetničin citat Gillesa Deleuza: “Ponavljanje ničesar ne spremeni v objektu, ki se ponavlja, vendar nekaj spremeni v duhu, ki ga kontemplira”. Tudi izbira časopisnega papirja ne izhaja le iz izključno praktično-reciklažnih ali estetskih razlogov, saj uporabi stare časopise iz 80-ih in 90-ih let prejšnjega stoletja, ki jih je leta skrbno zbiral in shranjeval njen dedek. Postavitev kot celota je tako poklon vztrajnosti, opomnik ohranjanja statusa quo ali ponavljanja, celo slabšanja razmer, gesta pa poziv k miru. Avtorica verjame, da je še tako drobno protivojno dejanje investicija v prihodnost, v kateri se bodo izpodbijale vojne norme.
Razstava sodi v sklop cikla »mladi« – strokovna predstavitev umetnic in umetnikov mlajše generacije, ki je ena od pomembnih programskih usmeritev Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E.
_____
Liza Jutra Norčič (1999) trenutno dokončuje dodiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. V zadnjem letu se posveča pretežno prostorskim intervencijam. Osredotoča se predvsem na ne-smisel, repeticijo ter multiplikacijo, ki so tako vsebinsko kot tudi tehnično prepletena v samem nastajanju del, v tej procesualnosti pa oblikujejo različne pomene. Dela nastajajo v dolgotrajnih, ponavljajočih se procesih, pogosto s prisotno določeno mero absurda. Te stenske in prostorske instalacije so največkrat časovno omejene ali povsem minljive ter na koncu odstranjene ali uničene. Sodelovala je na več skupinskih projektih in razstavah, med drugim Darmstadt (Cankarjev dom, v sodelovanju z Akademijo za glasbo), Človek # Žival (Prirodoslovni muzej Slovenije), Kabinet čudes (Galerija UL), Čas in nematerialnost (Slovenski etnografski muzej), ter pri interdisciplinarnem performativnem dogodku AGLUO BANG!, v sodelovanju z Akademijo za glasbo, za katerega je prejela Prešernovo nagrado UL ALUO.
