8.–23. 12. 2011
Center in Galerija P74, Prušnikova 74, Ljubljana
Odprtje razstave: četrtek, 23. 12. 2011 ob 20.00 uri
Kustosinja razstave: Barbara Sterle Vurnik
“In potem sem se zbudila …”
Video produkcija Maje Hodošček, dobitnice nagrade OHO za leto 2010, v kontekstu katere se tokrat tudi predstavlja v Galeriji P74, se večinoma usmerja v navidez marginalne a zelo delikatne osebne in družbene teme. Predvsem jo zanimajo vprašanja povezana s položajem ljudi, odrinjenih na rob na račun vladajočega kapitala. Če je v svojih preteklih delih posegala v polja migrantskih delavcev (Promised Land,2010, zanj je tudi prejela nagrado OHO), starajoče populacije (Landscape, 2009-2010), potrošništva ali želje kot umetne potrebe (Instant Happines, 2008) ter militarizma (Raw material, 2010), se v svojih dveh video delih na razstavi intenzivno dotika zlasti tistih, še posebej intimnih vsebin povezanih z omenjeno socialno problematiko. Avtorica tu namreč predeluje zelo osebna vprašanja posameznikovega pogleda zlasti na pojme sreče, želje, sanj in pričakovanj in iz tega izhajajoče osebne svobode. Problematiko skuša podati v vsej njeni možni relativnosti, zato je ne podaja enoznačno ampak ji sledi dvosmerno; svobodo kot občo vrednoto tako obravnava v kontekstu omenjenih elementov torej tako z vidika njenih odprtih možnosti in prednosti kot tudi z vidika njenih potencialnih omejitev in slabosti.
Razstava, ki je koncipirana dvodelno, je sestavljena iz projekcij video del Right, Wrong Corrective (2009) in If you want to get an answer, you have to ask me a question (2011) , ki pa se medsebojno dopolnjujeta in celoto povezujeta v enovito zgodbo. Delo If you want to get an answer, you have to ask me a question temelji na zgodbi anonimne ženske, ki brez cenzure, neposredno in odkrito, podobno kot pri psihoterapevtskem postopku, pripoveduje svoje življenjske izkušnje. O tem kako se posameznik sooča s svojo neopazno pozicijo v svetu, o čustvu zapostavljenosti, o nezmožnosti asimilacije v zaprto družbo. Govori o prednostih in pasteh zelo marginalne pa vendar za mnoge nedosegljive želje, želje po svobodi. Po svobodi kot užitku, ki pa lahko hkrati tudi bremeni eksistenčno plat nekega življenja. Preko nizanja njenih poskusov realizacije želja skozi mnoge dogodke, ki so se ji zgodili, načne vprašanja stigme, margine, socialnih problemov, ekonomije. Ob tem se zastavi vprašanje, kakšna je resnična cena ne/smisla take svobode in tudi življenja v nerealiziranih sanjah. Potencialni odgovor je odvisen od zornega kota. Z retoričnim zaključkom na koncu videa, ko pripovedovalka o enem izmed dogodkov iz njenega življenja izreče stavek o prebujenju iz sanj, prav ta misel simbolno poveže celo pripoved. Spregovori o pripovedovalkinem smislu takega načina življenja. Na tej točki se avtorica sama ne opredeli, nas pa sooči s še eno plastjo človekovih prvinskih potreb in želja, ki jih je načela že v delu Instant Happines. Med tem, ko je ta video pripoved izrazito narativnega in verbalnega značaja, pa je video Right, Wrong Corrective koncipiran izključno vizualno. Dvoje rok neprenehoma s prsti gnete mehko snov, jo razteguje in sestavlja, dolbe in gladi, brez prekinitev, brez začetka in konca. S tem potencira značilnosti človekovega toka misli, kadar išče odgovore za svoje probleme. V tem bi lahko razbrali tudi svojevrstno simboliko ali prispodobo človekovega nenehnega razglabljanja, brskanja in preigravanja temeljnih vprašanj.
Že prvo delo je zgrajeno skrajno minimalistično. Okolje pripovedovalke je prazno, njena podoba je osredotočena na telo, del obraza, njena identiteta pa se namenoma, zaradi možnosti poistovetenja z gledalcem, razkrije šele proti koncu. Video deluje dokumentarno, hkrati pa se spogleduje tudi s poetičnimi prvinami. Tisto kar delo naredi dinamično in osebno pa je tok kamere in montaža. Rezi ali cezure, ki prekinejo posamezne kadre njene pripovedi, vstavljajo v polje posnetka kratke tekstovne vložke, ki poudarjajo pomen vsebine in besed pripovedovalke. Ko kamera ponovno potuje po podobi pripovedovalke, jo snema kot anonimno, skoraj nepremično silhueto, jo lovi, ko se giba le v detajlih kot so prsti, dlani, lasje. Potuje umirjeno in tekoče, kot bi risala obris njenega umirjenega telesa in duha in prav tako umirjenega načina govora in misli. Dejstvo, da podoba in govor pripovedovalke v resnici nista sinhronizirana, ustvarja nepredvidljive kontraste med slišanim in videnim in ustvarja v percepciji videa element čudenja in samospraševanja, ter nas popelje v željo po ponovnem gledanju posnetka. Pripoved je preprosta in neposredna, brez kozmetičnih vložkov, kar celoti dodaja avtentičnost. Element poistovetenja z gledalcem je ponovno prisoten tudi v drugem videu, saj lastnika rok nikoli v resnici ne prepoznamo. Prav tako tekoče kot prvi video se odvija tudi ta, saj ga, kljub statični kameri in posnetku brez rezov, vodi neprekinjeno gnetenje materije. Je pa to delo mnogo bolj konceptualne, procesualne narave in deluje po principu ritualnega ponavljanja možnega človekovega miselnega vzorca, ki rado nastaja ob reševanju notranjih konfliktov. Tako se v videu pravzaprav nikoli ne zgodi neka končna forma. Kakor že pri pripovedovalki sami v prvem videu, tudi tu, po vsakem poskusu raztega v neko širino in svobodo, vse ostaja v okviru vračanj na izhodišče. Takšno sliko stagniranja na enem mestu, med tem ko čas teče, bi tako lahko razumeli kot sliko stanja pripovedovalke, ki uživa neko svobodo, ki celo med snemanjem videa sanja svoje sanje, a ostaja ujeta v pasti lastne, t.i. svobode. Skozi obe deli se tako avtorica precej približa resnici konfliktnih občutkov ne/ugodja, bolečine in užitka, ki reflektirajo sodobno družbo. Njeno delo je namenoma vizualno nespektakularno, saj vsebina obrobnega zahteva formo, ki to tudi vizualno podpira.
Video in fotografija, medija, ki ju avtorica, kot sama pravi, vidi kot najbolj ustrezna za svoj izraz, sta ji pomembna, saj ji omogočata pripovedovanje zgodb, hkrati pa ustrezata času v katerem živi in o katerem govori, tudi s svojim značajem spremenljivosti, nedoločenosti povezovanja. A njena dela niso družbeno kritična, so zlasti komentar stanja družbe , saj se avtorica ne opredeljuje ampak “le” niza anomalije, ki zadenejo posameznika. S tem, ko opozarja, meče žogico gledalcu, da sam presodi dejstva in pušča vso svobodo interpretaciji. Polje razmisleka je tako v rokah tistega dela družbe, ki to problematiko proizvaja in tistega dela, ki ga to karkoli drugače zadeva. V vsem tem avtorica predvsem išče neke notranje avtopoetike in se skuša približati intimnemu, ki prebiva v posamezniku. Na podlagi vsega tega lahko njeno videoprodukcijo umestimo v tisto polje slovenskega videa, ki ga je opredelila že B. Borčić kot polje, ki raziskuje vprašanje zasebnega izraza na poti k razumevanju večplastnosti človekove identitete, ki se je še posebej okrepil in opredelil video produkcijo v zadnjem desetletju (npr. Pungerčar, Simčič, Hribernik & Lenardič, Skušek, Čigon, Rusjan, Vujinovič, Slavec, Bukovec, zametke pa najdemo v zgodovini npr. pri dvojici ZANK in E. Kugler). Hodoščkova se v svojih delih dotika vseh teh značilnih tem sodobnega časa – od vprašanja ženske, svobode, želje, eksistence, telesa, margine do užitka in bolečine – a na svoj način. Preko specifičnega zavestnega nihanja na meji med dokumentom in subtilno, estetsko koncipirano avtopoetiko, lovi izzivalna ravnotežja med posnetim in avtentičnim, realnim in virtualnim, resničnim in utopičnim.
Barbara Sterle Vurnik
