Foto: Viktor Zahtila
4. 6. – 25. 6. 2021
Galerija P74, Ljubljana
Maruša Sagadin v svojih skulpturah, instalacijah in postavitvah pregleduje različna polja arhitekture, skulpture, spola, jezika, popkulture subkulture. Vsakdanjim predmetom odvzame normativno uporabnost (par lesenih čevljev postane skulptura, modni dodatek, gledališki rekvizit, maketa). Forma njenih skulptur in postavitev je praviloma abstrahirana, refigurirana in fragmentarna. Materiale, kot so beton, les, kovina ali stiropor razstavlja v surovem stanju ali jih prebarva s pastelnimi barvami. Gradniki njenih prostorskih postavitev so objekti, podobe, besede, barve, svetloba. Z mešanjem zlogov besed ali pop fragmentov, ki jih kombinira kot sodoben DJ, nas usmerja v nekakšen post-postmodernizem (Christiane Erharter), kot obliko umetniške kritike, kritike arhitekture, modernizma in kapitalizma.
Osnovni material Maruše Sagadin je oseben jezik, ki se samo pretvarja, da je uporaben, trajen in brezčasen. Pogosto izolirani arhitekturni fragmenti so začetna točka za večje število del, objektov, instalacij. V aktualnih delih Sagadin redno uporablja kariatide (ženski kipi, ki imajo v rahitekturi funkcijo podpornega stebra), klasičen Zahodni arhitekturni element, kot trajen simbol za ženske, ki oblikujejo javni prostor in spodbujajo skupnost. Z rabo humorja, pretiravanja in igrivosti te instalacije vabijo gledalce k sodelovanju. S tem zavestno oblikuje javni socialni prostor.
Pomembno vlogo v njenem delu nosi razmislek o rabi urbanega javnega prostora. Dominique Perrault, Zaha Hadid in Jean Nouvel so mednarodne arhitekturne zvezde, ki so pogosto vabljeni, da oblikujejo reprezentativne zgradbe, tudi v Avstriji. Ta vabila so premišljena kalkulacija in provincialnim mestom koristijo. Maruša Sagadin v delih v javnem prostoru govori o povezovanju interesa kapitala in turizma. V več projektih je oblikovala javne skulpture kot obliko uličnega pohištva. Sama je bila povabljena, da na festivalu steirische herbst v Gradcu v javnem prostoru ustvari festivalsko cono, ki naj bi služila kot korporativna identiteta festivala. Prevladovale so klopi (te se sicer pojavljajo znotraj in zunaj), skulpture, ki želijo nositi vlogo teatralne imitacije in ustvarjajo občutek nekakšne metamorfoze.
______
Maruša Sagadin je bila rojena leta 1978 v Ljubljani. Med leti 1997 in 2004 je študirala na šoli za arhitekturo na Tehnični univerzi v Gradcu, med leti 2005 in 2010 pa na Akademiji likovnih umetnosti na Dunaju, kjer je diplomirala. V zadnjih letih je razstavljala na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Galeriji Christine König na Dunaju, SPACE London, NADA New York, v Avstrijskem kulturnem forumu, New York; Syndicate, Koeln; Neue Galerie, Innsbruck; Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana; Belvedere 21, Dunaj; Kunstverein, Gradec; MGML, KC Tobačna 001, Ljubljana. V letih 2015/2016 je bila nagrajenka razpisa ISCP v New Yorku in leta 2010 z Schindler nagrado v Los Angelesu. Med leti 2011 in 2017 je zasedala položaj asistentke profesorke na dunajski Akademiji za likovno umetnost v razredu prof. Monice Bonvicini na Oddelku performativnih umetnosti in skulpture.
