Foto: Matjaž Hanžek
5. – 26. 10. 2023
Galerija P74
_____
_____
»A ustvarjanje na vseh področjih je tako, da tisto, kar je bilo že narejeno ali povedano, majčkeno spremeniš, dodaš ali pokvariš, pa nastane nekaj novega. V resnica so vsa ta moja delovanja tako tu kot na ostalih področjih, kjer sem deloval, iskanje novega prostora, nove moje lastne sobe. Tako v sociologiji ali človekovih pravicah ali aktivizmu.«
— Matjaž Hanžek
Ta zapis ni enak drugim zapisom, ki jih objavljamo ob odprtjih razstav. Matjaž Hanžek je preveč izjemen in poseben primer. Zanima nas kot kompleksna osebnost, umetnik, sociolog, pesnik in politik, ki ga je zgodovina in predvsem umetnostna zgodovina kot umetnika izgubila in pozabila. Čas je za njegovo lastno sobo.
Kontrakulturna linija umetniškega ustvarjanja, ki ji Matjaž Hanžek pripada, je uveljavljala revizijo obstoječe zgodovine. Delovala je v socialnih prostorih, ki niso bili namenjeni zgolj vizualni umetnosti, temveč so bili povezani z različnimi umetnostnimi zvrstmi in žanri, s popularno glasbo, rockom in jazzom, stripom. Ta produkcija je vseskozi reflektirala družbenopolitični vsakdan v katerem je nastajala. Na tej točki je prišlo do blokade. Domača umetnostna kritika ni zmogla odločilnega koraka (ne tedaj, ne danes), ki bi sklopa mladinske kontrakulture šestdesetih in sedemdesetih povezal s konceptualno umetnostjo. Tega ni zmogla niti pri Hanžku niti pri obravnavi delovanja skupine OHO, ki ga je neupravičeno omejila na polje vizualne umetnosti, kljub temu, da je bilo po svoji naravi izrazito multimedijsko.
Iztok Geister, njegov brat v orožju, je zapisal, da je poezija za Matjaža Hanžka stvarnost. Z variacijami ji je postavljal jasne meje, ostala pa je vsa na površini, kot koža odrte živali, izpostavljena medsebojnosti in jeziku strukture. Svojo nekonvencionalnost in drugačnost je Hanžek združeval z igro, eksperimentom, tega pa cepil z anarhizmom, skepso, cinizmom. Njegove pesmi so bile v šestdesetih in sedemdesetih letih radikalne, multimedijske, bivale so v fizičnem prostoru, združeval jih je z objektnim ipd. Pesmi so bile večkrat tudi avtopoetične, z rabo različnih vstopov in zapisov.
Razstava Lastna soba Matjaža Hanžka ni retrospektivna razstava. Mitske Nebotičnik, Are you human? Are you free?, Pesem v vetru, Pesem za Vojvodino, Popravljanje literarne zgodovine in druge nato rez z Avtoportret potem. Kot češnja na torti sledijo novoodkrite pesmi v posebnem Dadaističnem kotičku. Je to normalno? Pravilno? Je, saj si pravila izmišljujemo sami in to sproti.
Dejstvo je, da domača kritika Matjaža Hanžka uvršča v skupino ustvarjalcev konkretne in vizualne poezije s Francijem Zagoričnikom, Iztokom Geistrom in Ivanom Volaričem-Feom. Dejstvo je tudi, da je bila produkcija konkretne in vizualne poezije desetletja izločena, ignorirana in zamolčana produkcija. Čas je, da se vrne nazaj.
Kako je že Aleš Kermauner zaključil pesem Kaj je ostuda No.2 v svoji Knjigi? Najbolj globalna ostuda je Rita Pavone.
_____
Majaž Hanžek (1949) je vizualni umetnik, pesnik, sociolog in politik. Leta 1977 je diplomiral iz sociologije na Visoki šolo za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, nato pa se je zaposlil na Zavodu za družbeno planiranje. Kot predstavnik domače neoavantgarde je ustvaril najobsežnejši in najbolj raznolik opus konkretne in vizualne poezije pri nas. Njegovo delovanje v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih zaznamuje raznoliko in odprto eksperimentiranje; od prvih objav poezije v študentskem časopisu Tribuna, delovanja v kolektivu OHO, urednikovanje pri reviji Problemi, delu na Radiu Študent, vodenju Škuca itd. Izdal je knjige Prostorska knjiga (1967), Štiri pesmi (1967), Iščemo pesmi, kje so (1969), Pericarežeracirep /z Alešem Kermaunerjem, Markom Pogačnikom, Tomažem Šalamunom, Francijem Zagoričnikom, I.G. Plamnom, Milenkom Matanovićem, Vojinom Kovačem – Chubbyjem, Slavojem Žižkom/ (1969), Osnutek (1972), 61 tekstov (1977). Odprimo okna, zažgimo stare cunje /eseji/ (2011). Sodeloval je na več skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim, v Galeriji proširenih medija v Zagrebu, Muzeju suvremene umetnosti v Beogradu, Galeriji likovnog sustreta v Subotici, Muzeju suvremne umjetnosti v Zagrebu, FM Centre for Contemporary Art v Milanu, Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, Bežigrajski galeriji v Ljubljani, Centru in Galeriji P74 v Ljubljani.
____
Posebej se zahvaljujemo za izposojo filmov Športni tip, oprijet in topel, Lepo je v naši domovini biti mlad, Delagubantskilimez, Nomama, Film o filmu in Projekt 2 iz zbirke Moderne galerije Ljubljana.
