Milena Usenik, Šahovnica 1, 1968
11. 3. – 3. 4. 2022
Galerija P74
Vljudno vabljeni na brezplačno javno vodstvo po razstavi Samodrug Milene Usenik v četrtek, 31. marca 2022 ob 17.30 uri. Po razstavi bo vodil kustos razstave Tadej Pogačar.
>Razstava bo na ogled do 3. aprila 2022 po običajnem odpiralnem času galerije (ponedeljek – petek, 12.00 – 18.00, izven uradnih ur po dogovoru). Vstop v galerijo je možen v skladu s priporočili NIJZ.
Pred osmimi leti je Mojca Grmek v Galeriji P74 pripravila prelomno razstavo Izgubljeni pop art Milene Usenik. Razstava je prvič na enem mestu zbrala večino njenih del, hibridov, ki združujejo elemente poparta in oparta, nastalih med letom 1971 in 1976. Milena Usenik v sedemdesetih letih ni našla primernega sogovornika. Razstavljala je skupaj s kolegi, a ostala kot ženska pri kritikih nevidna. Razstava v Galeriji P74 je želela vzpodbuditi dialog o inovacijah, ki jih prinaša njen opus, a pri tem nismo bili uspešni. Zapisi o njenem delu, se skoraj praviloma zatekajo k stereotipizaciji ali seksizmu.
Ker govorimo o izgubljenem pop artu, smeri, ki je izkoriščala popularno in množično kulturo (v času popolne prevlade visokega modernizma na Slovenskem), rabo najdenih predmetov (podobno kot dadaisti), se ne smemo ustaviti zgolj pri Mileni Usenik. V tej zgodbi je preveč izpuščenega in nerazumljenega. Spomnimo na izjemno zgodnjo produkcijo Draga Della Bernardina (Dom kulture, Postojna) in Marka Pogačnika (stripi, mavčni odlitki). To so artefakti (objekti, artikli), ki so poenostavljeno rečeno, nastali s postopkom izolacije vsakdanjih predmetov iz njihovega okolja in rekontekstualizacijo v novo vizualno semantično celoto.
A pred nami pa je nova razstava, ki razpira nove teme o procesih strukturiranja zaznave in razlaganja sveta. Pogled Milene Usenik je v prvi vrsti odprt in dialoški. Intimno jo zanimajo narava, predmeti in ljudje, hkrati pa izpostavlja veliko odvisnost od okolja. Najprej so jo odločilno zaznamovale Bloke, kasneje pa samosvoja in intenzivna kromatika Istre. To radikalno spremembo okolja je doživela kot vizualni šok. V desetletjih dolgega opusa umetnice lahko sledimo različnim ciklusom in podobam, ki utelešajo različne načine gledanja. Kako nekdo vidi stvari se odraža tudi v sami izbiri motiva. Vsako posnemanje, ki mu v delih sledimo, vedno s seboj prinaša tudi proces adaptacije. V tem procesu oko, možgani in kultura sodelujejo. Morda je prav koncept kulturne hibridnosti primeren vstop za analizo njenega kompleksnega dela. Ne pozabimo: Claude Lévi-Strauss je trdil, da so vse kulture rezultat mišmaša, Edward Said pa, da je zgodovina vseh kultur zgodovina kulturnega izposojanja.
______
Milena Usenik (r. 1934) je slikarstvo študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1965 pri prof. Maksimu Sedeju diplomirala, leta 1968 pa pri prof. Gabrijelu Stupici končala slikarsko specialko. S svojimi deli se je predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Živi in ustvarja v Logatcu in Ljubljani. Leta 1973 je prejela posebno priznanje na razstavi slovenskih likovnih umetnic v Umetnostnem paviljonu Slovenj Gradec, priznanje na 1. bienalu male slike Mini prix Lucas ’93 na Bledu in Grand Prix, na 2. bienalu male slike Mini prix Lucas ’95 v Ljubljani. Samostojno je razstavljala v Ljubljani, Novem Mestu, Ajdovščini, Kopru, Ribnici, Cerknici, Ljutomeru, Mariboru, Celju, Domžalah, Sežani, New Yorku. Skupinsko se je predstavila v Škofji Loki, Celju, Kranju, Somboru, Slovenj Gradcu, Kopru, Piranu, Sarajevu, Ajdovščini, Bledu, Dubrovniku, Bonnu, Dunaju, Gorici. Mednarodno pomembno je bilo predvsem razstava Ludwig Goes POP + The East Side Story v muzeju Ludwig v Budimpešti (tu so prvič sopostavili dela vzhodnih in zahodnih umetnic in umetnikov). Milena Usenik je v letu 2021 dobitnica nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko delo.
