Dalibor Martinis, Open Reel, 1976
Dalibor Martinis, DM1978 talks to DM2010, 2010
5. 6. – 27. 6. 2019
Center in Galerija P74, Trg prekomorskih Brigad 1, 1000 Ljubljana
Vljudno vabljeni na projekcije izbranih filmov Daliborja Martinisa v sredo, 5. 6. 2019, ob 19.00 uri v Center in Galerijo P74.
Dalibor Martinis
NESTABILNE PODOBE, NESTABILNI ČASI
Dalibor Martinis je svoje konceptualno umetniško ustvarjanje pričel v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih. Iniciacijo svoje video prakse je doživel v okviru mednarodne bienalne prireditve Trigon 1973 (podobno kot Sanja Iveković, Boris Bućan, Goran Trbuljak). Video tedaj ni bil zgolj nov medij, temveč globalno umetniško gibanje, ki je razširil izrazne možnosti, povezal fizično in konceptualno, raziskoval telo umetnika ipd. Zakaj je njegova umetniška produkcija tako vznemirljiva, intrigantna in provokativna? Verjetno zato, ker uporablja subtilne oblike diverzije samega medija (Nada Beroš) in ne efekte na prvo žogo. Gledalca sooča s protislovji, ki so umetnosti imanentna, opozarja na mejo, ki nastaja z avtorjevim vstopom v sam medijski ustroj. Hkrati se zaveda, da mediji umetnosti preprosto niso dovolj, zato uporablja strategijo kritične intervencije in konceptualizacije vidnega in zamišljenega.
P74 KINO Nestabilne podobe, nestabilni časi prinaša avtorski izbor sedmih video del iz obdobja dobrih štirih desetletij. Video Odprti kolut (1976) je video performans, ki predstavlja zgodnjo eksperimentalno fazo umetnikovega ustvarjanja. Tu je umetnik hkrati objekt in subjekt video dela. Gledalec sledi navijanju video traku okoli umetnikove glave (na traku so video posnetki umetnika, ki si glavo ovija v video trak), dokler ga ta popolnoma ne ovije. Če je v prvih video delih identiteta avtorja namerno prikrita, oziroma se v kadru ne pojavlja z obrazom, je video DM 1978 govori DM 2010 njegovo pravo nasprotje. Nastal je kot fiktivni TV intervju s samim seboj. Leta 1978 si je v performansu v Western Front Art Center v Vancouvru v Kanadi pred živo publiko zastavil serijo vprašanj, po 32 letih pa v televizijski oddaji Drugi format na Hrvaški televiziji nanje odgovoril. Tokrat sta bila v središču avtor, gibanje in potovanje v času. Video V imenu ljudstva (2013) je filmska kontemplacija o naravi družbe in posameznika v njej, zgrajena iz odlomkov znanih filmov in izpeljave besedil situacionista Guya Deborda.
Video Odesa/Stopnice/1925/2014 (2014) uporabi znamenito filmsko sceno odeških stopnic kultnega filma Križarke Potemkin Sergeja Eisensteina. A tokrat so dogodki projicirani na dejansko stopnišče in se prepletajo z resničnimi zvoki pridobljenimi s posnetki na YouTubu, ki so jih objavili udeleženci dogodkov v ukrajinski Odesi aprila leta 2014. Zaključimo z interaktivno instalacijo Koma (1996), enim od njegovih najpopularnejših del, s katerim je sodeloval tudi na Beneškem bienalu leta 1997. Gledalec je tu postavljen v specifično vlogo: vlogo sodnika in eksekutorja. Delo lahko interpretiramo kot prevpraševanje meja sadizma, poželenja in smrti.
Dalibor Martinis je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Razstavlja od leta 1969. Med leti 1987 – 1991 je predaval video in televizijsko režijo na filmskem oddelku igralske akademije v Zagrebu, med leti 2007-2012 pa na Akademiji uporabnih umetnosti Univerze na Reki. V letih 1991 – 1992 je predaval kot gostujoči profesor na Ontario Collage of Art v Torontu. Leta 1993 je ustanovil družbo Multimedia Lab za razvoj multimedijskega softvera. Njegov konceptualistični in medijski umetniški opus je obsežen in raznovrsten. Martinis se v svojih delih ukvarja s problematiko komunikacije v družbi in v javnem prostoru, z zgodovino in javnim spominom, s strategijami metapolitičnega delovanja, razmerji med fizičnim in virtualnem ipd. Sodeloval je na številnih najpomembnejših svetovnih manifestacijah sodobne umetnosti, med drugim na Bienalu v Sao Paulu, Documenti, Beneškem bienalu, v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, v Stedelijk muzeju, Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu, poleg tega pa tudi na številnih najpomembnejših filmskih in video festivalih mdr. v Oberhausnu, Berlinu, Tokyu, Montrealu, San Franciscu, Locarnu. Dalibor Martinis je prejemnik številnih mednarodnih nagrad, njegova dela pa so uvrščena v najpomembnejše mednarodne zbirke sodobne umetnosti.
Seznam predvajanih fimov Galerija P74:
NESTABILNE PODOBE
V imenu ljudstva (U ime naroda)
film, čb, 17 min. digitalno Produkcija:Omnimedia, 2013
Festivali: 60. Mednarodni festival kratkega filma v Oberhausnu, 2014
Kaj je pomen in namen »ljudi« v filmih? Ali se na ulicah, avtobusih in vlakih, v restavracijah in v plesnih dvoranah samo zato, da bi se filmski igralci počutili »normalno«? Kakšna bi izgledala filmska realnost, če bi filmske junake izbrisali in bi ostali samo oni? Film je neke vrste metapolitična kontemplacija, ki s pomočjo odlomkov iz znanih filmov in priredb besedil Guya Deborda obravnava naravo in »družbeni« položaj množic posameznikov brez lastne individualnosti, ki obkrožajo filmske junake, edine, ki jim je dovoljeno čutiti, trpeti ali uživati v drami življenja na filmskem traku.
Odesa/Stopnice/1925/2014
film, čb, 6 min 30 sek, digitalni Produkcija: Omnimedia, 2014
Festivali: Festival kratkega filma v Bogoti, 2014, Festival kratkega filma v Mumbaju, 2014, Mednarodni filmski festival v Seattlu, 2015, Festival kratkega filma Vienna Independent Shorts na Dunaju, 2015, Mednarodni filmski in video festival v Atenah, 2015, Mednarodni festival kratkega filma v Nici, 2015
Podobe iz slavne scene Stopnice v Odesi iz nemega filma Križarka Potemkin sovjetskega režiserja Sergeja Eisensteina iz leta 1925, ki prikazujejo dogodke pred oktobrsko revolucijo so projicirane na dejansko stopnišče in se prepletajo z dejanskimi zvoki pridobljenimi s posnetki na YouTubu, ki so jih objavili udeleženci dogodkov v ukrajinski Odesi aprila leta 2014. Ob tem, ko predvajanje spektakularnih filmskih posnetkov na dejansko stopnišče tvori konstruktivistično kompozicijo, se dejanski dramatični zvoki z nedavnih dogodkov v Odesi prepletajo s temi filmskimi podobami. Je imel Karl Marx prav, ko je dejal, da se zgodovina ponavlja, najprej kot tragedija in nato kot farsa?
Film brez filma
film, barvni, 18 min 20 sek, digitalni
Produkcija: Omnimedia, 2017
Festivali: Festival kratkega filma v Bogoti, 2014, Festival kratkega filma v Mumbaju, 2014, Mednarodni festival dokumentarnega filma, Iowa City, 2018, Evropski festival kratkega filma v Nici, 2018
Film brez filma je bil posnet 17. junija 2014 v prostorih Občinskega državnega pravobranilstva v Splitu. V filmu Dalibor Martinis v svojem zagovoru priča o dogodkih, ki so privedli do tega, da njegov film Z1,0339 iz leta 2013 ni bil prikazan.
Martinisov osebni opis filma in lastnega umetniškega procesa, ki ga poda pred namestnikom državnega tožilca, je nadomestek za film Z1,0339, ki ga režiser ne sme prikazati. Film brez filma je še vedno film, in okoliščine, ki so preprečile njegovo predvajanje ter avtorja postavile v žalosten in neprijeten položaj, so zdaj postale njegov sestavni del. Obenem je Film brez filma uradni sodni dokument. Kar govorim, je resnica in nič drugega kot resnica.
Priročnik
4 min, čb, video, digitaliziran iz originalnega posnetka PAL U-matic Produkcija: Galleria del Cavallino, Benetke, 1978
Režiser lovi ravnotežje z videokamero na stojalu, ki ga pri vrhu drži z roko. Leča kamere je usmerjena navzdol, tako da ima obenem vlogo pričevalca in ujetnika dogodkov. Čeprav se kamera, skupaj z roko, ki jo drži, neprestano premika, se zdi, da je pri miru, medtem ko se tla, katerih stoji avtor, navidezno odmikajo. Posnetek traja tako dolgo, dokler lahko umetnik ohranja ravnotežje kamere.
Koma
interaktivna video instalacija, 1996
digitalni iz PAL 8, računalnik, projekcija
Opazovalec, ki postane izvrševalec, s pritiskom na gumb zbudi spečega na zaslonu, kar povzroči elektrošok (kar je prikazano z bliskom in bobnečim grmenjem), proizveden neposredno z računalniškega diska, ter ga tako pripelje nazaj iz ločenega sveta v svet običajnega mučenja.* Ko se zbudi, začne speči brati latinsko besedilo Plinii Naturalis Historia, ki vsebuje vse znanje o vesolju, planetih, silah in naravnih elementih, ki ga je posedoval antični svet. Zdi se, da monotone litanije bralca tako utrudijo, da v nekem trenutku pade v globok spanec, neke vrst komo. Njegovo telo je prečkalo ločnico. Teritorij telesa je postal ne kraj. Kaj je bolj boleče: sanje, ki so podobne nezavesti, ali prebujenje? Ali si drznemo ostati ravnodušni? Ali je sploh mogoče ločiti subjekt od objekta, enega od drugega?(Nada Beroš)
*Pri slavnih eksperimentih dr. Stanley Milgrama z elektrošoki v 1960 ih letih so sodelujoči svoje sodržavljane kaznovali z električnimi sunki zgolj zato, ker jih je k temu v okviru učnega eksperimenta spodbudila avtoriteta.
NESTABILNI ČASI
Odprti kolut
čb, 3 min 40 sek digitalni iz originalnega magnetofonskega zapisa formata PAL
Produkcija: Galleria del Cavallino, 1976
Kamera na stojalu je povezana z videorekorderjem. Umetnik sedi pred kamero. Ko prižge videorekorder, zbere video trak, ki se odvija s prvega koluta in se premika skozi magnetno glavo, ter ga namesto na drugi kolut navije okoli svoje glave, tako da se vrti na svojem stolu. Na koncu ima obraz popolnoma ovit s trakom, na katerem je posnet njegov obrez, okoli katerega je navit trak, na katerem je posnet njegov obraz, okoli katerega …
Ko gledamo, kako video trak prekriva umetnikovo glavo, pravzaprav gledamo film Magnetofonski zapis, saj je (bil) na tem traku posnet (in reproduciran) celoten film. »Preteklost«, ko je predstava nastala, in »sedanjost«, ko jo gledamo, sta eno in isto. Film torej istočasno gledamo dvakrat.
DM 1978 govori z DM 2010
barvni, 13 min 26 sek
TV predstava/videoposnetek, serija reševanje podatkov digitalni iz zapisa NTSC U-matic v PAL Beta Produkcija: Western Front/HRT/Omnimedia, 1978/2010
Dalibor Martini 1978 govori z Daliborjem Martinisom 2010 je projekt potovanja v času, ki pokriva 31 let. Leta 1978, pri 31 letih, je umetnik Dalibor Martinis naredil predstavo v obliki televizijskega intervjuja. Predstava je bila uprizorjena in posneta pred živo publiko v umetniškem centru The Western Front Art Centre v Vancouvru. Takrat je nastal prvi del umetniškega dela, fiktivni intervju umetnika s samim seboj, ki približno 31 let kasneje odgovarja na vprašanja, ki si jih je sam zastavil. Vprašanje so bila posneta na videokaseto in shranjena za 31 let. 13. aprila 2010 se je tedaj 62 letni Martinis soočil z Daliborjem Martinisom iz leta 1978 ter odgovarjal na vprašanja v televizijski pogovorni oddaji »Drugi format«, ki jo je predvajala hrvaška radiotelevizija HRT2. Prvo vprašanje je bilo: »Je Dalibor Martinis živ?«
