Foto: Peter Fettich
7. – 28. 11. 2024
Galerija P74
>postavitev @Galerija P74
_____
Samoto in osamljenost lahko enačimo, po drugi strani pa ju lahko razumemo in doživljamo s popolnoma drugačnim predznakom – samota ima pozitivno konotacijo, saj si včasih ne želimo drugega, kot biti sami, imeti čas za sebe, medtem ko osamljenost pomeni negativno čustvo. Fotograf Peter Fettich veliko časa preživi sam in ima rad samoto, aktualna razstava fotografij pa kaže dela, ki so nastala v različnih prostorih, v obdobju zadnjih petih let in na prvi pogled nimajo oprijemljivega skupnega kazalca, ki bi jih povezoval v smislu enotnosti prostora, časa. Skupno jim je to, da avtor vztraja znotraj črno-bele analogne fotografije ter kar se sčasoma izlušči kot tema – specifična atmosfera ujeta v podobah. Na teh v večini prevladuje krajina, predvsem naravna, srečamo pa tudi elemente urbane krajine ter izbrane detajle, ki so ponekod jasni, izjemno pripovedni, spet drugod pa praktično nerazpoznavni. Nasproti spokojnosti krajine, brez markantnih značilnosti, postane absurdnost družbe toliko bolj očitna.
Čeprav je Peter Fettich aktiven na področju fotografije že od leta 2009 se v Ljubljani še ni predstavil z večjo samostojno razstavo. Po fotožurnalističnih začetkih se je osredotočil na dokumentarno in avtorsko fotografijo, danes pa je eden najbolj izkušenih fotografov na področju tehnike in razvijanja fotografij, kar mu omogoča nenehno raziskovanje in eksperimentiranje znotraj področja analogne fotografije. Njegov eksperimentalen odnos do medija izpostavljajo dela, ki sestavljajo glavnino razstave: večina fotografij je narejena na filmski trak (super 8), ki se tradicionalno uporablja za neme filme. Avtor trak obravnava kot fotografski film, ker pa so na tem negativi izredno majhni, vsako povečevanje ustvarja degradacijo podobe, kar je očitno predvsem pri večjih povečavah. Sam postopek sicer ni nov, vendar Fettichova referenca niso historična raziskovanja znotraj medija, temveč estetika fotografij Michaela Ackermana. Glede na avtorjevo prakso in afinitete, kot so ljubezen do napak (prask, prahu, vidne perforacije…), ustvarjanja kontrastov (tradicija močnih kontrastov japonske in skandinavske fotografije), zrnaste podobe, se zdi uporaba super 8-ke idealna – zrnasta struktura, mehkoba tonalitete ter značilno prepuščanje snopov svetlobe ustvarjajo vtis organskega, nostalgičnega, intimnega, celo romantičnega. Sekvenčnost in gibanje podob ptice v letu, zahajajočega sonca, krajine ipd. so predstavljeni na na različne načine: ponekod vse kadre vidimo znotraj ene podobe, kjer jih deli neravna, organska vertikala, drugod pa je vsak kader iz sekvence predstavljen ločeno: torej izbrano število podob si na steni sledi v nizu. Če je pri Muybridgeu[1] šlo za tehnično vajo z zelo jasnim ciljem, gre pri Fettichu za mogoče niti ne toliko tehnično vajo z zelo nejasnim ciljem. Močno povečana, monumentalna podoba (kar ni običajna praksa za tovrstno obravnavo tako majhnih negativov) ob majhnih formatih ustvarja vtis monumentalnosti, podobo pa dodatno dekonstuira in abstrahira.
Poleg fotografij, ki so narejene na filmski trak, pa se del razstave ne drži poenotenja v smislu tehničnih postopkov in obravnave, smislu formata, načinu okvirjanja – postavitev vključuje izbor fotografij, ki so uvrščene v prihajajočo knjigo umetnika in nadaljujejo enako pripoved. Če smo prej govorili o samoti, naj tukaj nadaljujemo, da so fotografije znotraj te odprte serije nastale na sprehodih, kamor avtor primarno ne gre z namenom fotografiranja, ampak sprehajanja. Lahko jih beremo kot rezultat notranjega impulza, trenutek, kjer se misli ustavijo, kjer se notranje razpoloženje izenači z tistim pred njim: fotografije lahko označimo za psihološki avtoportret. Atmosfera na njih je prežeta z razmišljanjem o lastnem duševnem stanju, o smislu ter o koncu življenja; neizostrenost je kot meglen spomin na pretekla doživljanja, ki niso bila otopela. Ali vztrajati v svetu, takem kot je, ima smisel? Kako ob teh razmišljanjih hkrati pokazati, da je samota lahko prijetna?
The woods are lovely, dark and deep,
But I have promises to keep,
And miles to go before I sleep,
And miles to go before I sleep.[2]
Nina Skumavc
_____
[1] Eadweard Muybridge (1830 – 1904, rojen Edward James Muggeridge) je bil angleški fotograf, znan po svojem pionirskem delu na področju fotografskih študij gibanja in zgodnjih delih na področju projekcije filmov.
[2] Iz pesmi Roberta Frosta Stopping by Woods on a Snowy Evening, The Poetry of Robert Frost, ur. Edward Connery Lathem, 1923.
_____
Peter Fettich (1979, Ljubljana) deluje na področju fotografije od leta 2009. Najprej kot poklicni fotograf na področju komercialne in športne fotografije. V letu 2011 se vpiše na študij fotogafije na Fakulteto za aplikativne vede v Ljubljani (VIST), kjer se njegovo fotografsko udejstvovanje prelevi iz primarno fotožurnalističnega v dokumentarni/avtorski pristop ter prične svojo aktivno pot v fotografski temnici. Leta 2019 opravi semester na Vraa Hojskole (Danska), kjer pod mentorstvom Emila Schilda pridobi izkušnje iz alternativnih fotografskih tehnik. Od leta 2020 deluje kot soustanovitelj zavoda Artard pod okriljem katerega deluje in se razvija produkcijski prostor Kela. Aktivno se ukvarja z razvijanjem fotografij, izdajo publikacij v samozaložništvu in vodenjem fotografskih delavnic. Svoje delo predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Njegova fotografska knjiga Rispect the Boul! (2019) se je uvrstila med finalistke na “Athens Photo Festival” l. 2022.
