Dalibor Bori Zupančič, Zabijanje v Vitanju, 1974
Aleš Kermauner, Matjaž Hanžek, Vojin Kovač Chubby, Ivan Volarič-Feo, Drago Dellabernardina, Dalibor Bori Zupančič
8. – 30. 4. 2022
Galerija P74
>postavitev @P74 Gallery
Razstava bo na ogled do 30. aprila 2022 po običajnem odpiralnem času galerije (ponedeljek – petek, 12.00 – 18.00, izven uradnih ur po dogovoru).
______
Razstava Prijatelji bodo prijatelji je predtakt raziskovalnemu projektu o področjih vizualne umetnosti in kulture v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja v Sloveniji. Sedemdeseta leta so bila izjemno plodna na področju eksperimentalne umetnosti, zaradi splošne stereotipne naklonjenosti osemdesetim letom pa so ostala zapostavljena. Tudi po razhodu skupine OHO in selitvi v komuno v Šempas, so številne umetniške iniciative v Sloveniji delovale skozi celotno desetletje in gojile večmedijske prakse, povezovale zvok in gledališče, performativnost, socialni eksperiment, življenje v komunah in alternativno kulturo.
V več raziskavah o popularni glasbi je izpostavljeno, da zaradi različnih razlogov rock glasba v Jugoslaviji nikoli ni dosegla statusa subverzivnega underground gibanja kot v drugih socialističnih državah. A v sredini sedemdesetih je vseeno prišlo do radikalnih sprememb. Leta 1974 je izšla LP plošča Cocktail Marka Breclja, leta 1975 pa plošča Pljuni istini u oči skupine Buldožer, ki je zamajala vse kar je bilo do tedaj utečenega v popularni glasbi in hkrati tlakovala pot prihodnjim generacijam. Tri nekonformistične in samosvoje skupine, Begnagrad, Srp in D’Pravda, ki so delovale v drugi polovici sedemdesetih let in so povezane z gibanjem Rock v opoziciji, so samosvoje nadaljevanje tega, kar je pričel Buldožer.
Razstavo Prijatelji bodo prijatelji uvajamo z deli predstavnikov kontrakulture šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Kontrakulturo razumemo kot koncept, ki se identificira z mladinsko subkulturo bitnikov in hipijev in jo zaznamuje kritičen odnos do norm modernosti, anarhizem, anti-institucionalizem, neodadaizem ipd. Izbrani avtorji so znanilci novih kulturnih in socialnih praks, ki so v družbi povzročile pomembne premike.
Ko želimo nek fenomen iz zgodovine razumeti, moramo opraviti analizo predhodnikov, pravi Paul Veyne. Razlaga je pripoved o predhodnikih, beseda vzrok govori prav o njih.
Aleš Kermauner, pesnik in filozof, je eden ključnih avtorjev zgodnjih šestdesetih let. Njegovo delo tematizira odtujenost potrošne družbe in je odigralo osrednjo vlogo pri ohojevskem razvoju in usmeritvi. Nezgrešljiva je njegova afiniteta do reistične prakse, saj je uporabil podobno metodo odtiskovanja objektov (vilic, žebljev, vrvi, uličnih pokrovov) kot Marko Pogačnik. Neoavantgardni glasbenik in pesnik Ivan Volarič-Feo je imel prvi javni nastop leta 1971 na literarnem večeru v Menzi v Študentskem naselju. Med letoma 1971 in 1974 je bil urednik in pisec za študentsko glasilo Tribuna in revijo Problemi. Bil je kulturni urednik v reviji Mladina in stalni sodelavec Radia Študent. Sodeloval je s številnimi glasbenimi skupinami, bil boter imena skupine Buldožer (poimenovanega po njegovemu haiku Nekoga moraš imeti rad pa čeprav je to Buldožer), soavtor njihove prve naslovnice in za kratek čas njihov član. Leta 1975 je založba Škuc izdala prvenec Ivana Volariča-Fea Desperado Tonic Water, ki je postala legendarna. Matjaž Hanžek, predstavnik domače neoavantgarde, je ustvaril najobsežnejši in najbolj raznolik opus konkretne in vizualne poezije v Sloveniji. Njegovo delovanje v sedemdesetih zaznamuje raznoliko in odprto eksperimentiranje, ki se je sčasoma širilo v projekte in sisteme. Ena osrednjih osebnosti celjske alternative je Dalibor Bori Zupančič. Subkulturno dogajanje sedemdesetih let v Celju zaznamujejo samonikle umetniške prakse, ki so bile kritične do mainstream kulturne produkcije, do institucionalnega aparata in državne ideologije. Dominantne umetnostne ustanove teh umetniških praks niso zaznavale kot umetnost.
Razstavo Draga Dellabernardine v Domu kulture v Postojni (1969) je Braco Rotar v reviji Problemi ocenil kot prvo uspešno realizacijo pop arta v Sloveniji (!). Drago Dellabernardina seveda nikoli ni bil uvrščen na razstavo pop arta, ne tedaj, ne kasneje. Projekt kolekcije čevljev, ki je bil razstavljen v reviji Rok 2 Bore Ćosića, kaže tipiziran, vsakdanji predmet kot del širše zbirke poleg katerega je fotografiran tudi sam avtor.
V uradni (umetnostni) zgodovini je malo znanega o ljubljanskem društvu Forum, ki je od sredine sedemdesetih let deloval v Študentskem naselju. Forum je bil najpomembnejša organizacija pri promociji in prezentaciji neodvisne kulture na področjih vizualne umetnosti, alternativnega gledališča in glasbe. Njihova Menza v Rožni dolini je bila pomembno kulturno središče z razstavami, koncerti, literarnimi večeri, filmskimi projekcijami, predavanji, simpoziji, okroglimi mizami. Društvo se je konec sedemdesetih preoblikovalo v Zvezo društev Forum. Leta 1981 se je ŠKD Forum združil s Študentskim kulturnim centrom (ŠKUC) in dobil naziv ŠKUC-Forum.
Tadej Pogačar
______
Za pomoč in dovoljenje za izposojo in objavo umetniških del se iskreno zahvaljujemo Matjažu Hanžku in Daliborju Boriju Zupančiču.
