Small but dangers, Bio i nestao 3, 2021, modificiran ready-made, 22 cm x 18 cm
Špela Škulj, Kunming Zoo, 2018, črno-bela analogna fotografija, inkjet print na arhivski papir, 40cm x 40cm
22. 1. – 20. 2. 2025
SKC Korotan, Albertgasse 48, Dunaj
______
Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Sneg ne pada, da bi pobelil strmine, ampak zato, da se prepoznajo sledi zveri. (srbski pregovor) umetniškega kolektiva Small but dangers in Špele Škulj v galerijo SKC Korotan, Albertgasse 48 na Dunaju, v sredo, 22. januarja 2025 med 19.00 in 21.00 uro. Razstava bo na ogled do 20. februarja 2025.
Kustosinja razstave: Nina Skumavc
______
Dela umetniškega kolektiva Small but dangers ter fotografinje in vizualne umetnice Špele Škulj lahko brez težav ločimo na prvi pogled – drugačna je njihova estetika, dela vsebujejo drugačne likovne kvalitete. Res je, da jih druži generacijska pripadnost, kar pa je ključno in kar izpostavljamo v dialogu med njihovimi deli pa je senzibilnost, izjemna sposobnost opazovanja detaljov v vsakdanu, v svetu, ki jih prevajajo v likovni jezik. Small but dangers (Mateja Rojc in Simon Hudolin) se predstavljata s postavitvijo, ki je zasnovana okoli težko prepoznavnih odlomkov, okruškov, ostankov sveta (instalacije, kolaži, dela na papirju, ready made objekti, dela na platnu, video), Špela Škulj pa s serijama Kunming Zoo (2018) in Svetlobne krajine: Rdeča zemlja (2018).
Small but dangers na razstavi skupaj postavljata stara in nova dela, s čimer kljubujeta neprestani težnji po novem, kar dodatno poudarja uporaba najdenih predmetov. Slednjih ne zbirata po vnaprej določenem konceptu ali logiku, njuno arheologijo vsakdana določa to, da gre za sledi civilizacije ter neoprijemljiva in spefična estetika najdenega. Kar je nenavadno, je da nekatere predmete pustita nedotaknjene, spet drugi so minimalno manipulirani, lahko pa postanejo tudi element(i) sestavljenega artefakta. Na ta način se njun produkcijski način ustvarjanja in zbiranja predmetov mestoma prekriva, celo združuje do točke zlitja, kjer ju gledalec ne more več ločevati. Ker vsa dela posedujejo sled nečesa znanega, vzbujajo radovednost, vendar se otipljiv odgovor nenehno izmika ali pa se prvi vtis ob natančnem opazovanju izkaže za varljivega. Primer tega je že njuno ime, kjer gre za namerno napačen zapis parafraze »sitan ali dinamitan« (slovensko majhen, a silen). Lahko bi rekli, da ta gesta označuje celotno metodologijo njune umetniške prakse.
Slednja je vsebuje element igrivosti, močna asociativnost pa učinkuje predvsem na spomin gledalca. Brskanje po spominu, arhivu podob, ki jih hranimo in poskus določanja celote spodletita, vendar to odpira prostor za domišljijo in nove načine doživljanja ter videnja izmuzljivih elementov, samih del ter postavitve kot celote. Najbolj preprosti in vsakdanji predmeti, materiali in oblike znotraj galerijskega konteksta provocirajo življenje, avtorja pa ustvarjata posebno galerijsko situacijo, ki se postopoma odstira pred nami. Kot je zapisano ob razstavi v Galeriji P74 (2022), kjer sta prvič v fokus postavila najdene predmete, SBD verjameta, da so v materiale tega sveta vtisnjene ideje oziroma vsebine tistih, ki ta material oblikujejo. Celo ko se del tega sveta odlomi, sled celote ostane: »Ker nimava moči posekati velikana, ga bova žgečkala, da bo klecnil. Premešala bova njegove detajle, da ne bo več vedel, kaj je bilo prej in kaj potem.«
Na drugi strani umetniško prakso Špele Škulj lahko označimo za osebni dokumentarizem – zanimata jo odnos med človekom in naravo, dihotomija pojmov narava in kultura. Naslov Kunming Zoo je zavajujoč, saj na črno-belih podobah skoraj ne vidimo živali; na večini spremljamo podobe obiskovalcev živalskega vrta posnete v hrbet. Sčasoma opazimo, da so ljudje oblečeni v oblačila z živalskimi vzorci, nosijo modne dodatke, ki imajo obliko živali – tovrstni detajli vodijo naše razumevanje globlje. Umetnica v seriji izpostavlja odnos Kitajcev do živali; te so glavni junaki popularnih animiranih filmov in priljubljeni motivi potrošnega blaga, v realnosti pa predstavljajo predvsem hrano. Običajno je, da postrežejo psa ali mačko, da živalske dele uporabljajo za zdravilne pripravke, prav tako je Kitajska največja država v proizvodnji krzna. Razmere v živalskem vrtu z zastarelostjo opreme in pristopanja do živali to potrjujejo.
Kot nas umetnica preko drobnih, nespektakularnih prizorov in asociacij vodi v branje med vrsticami v omenjeni seriji, tudi serija Svetlobne krajine: Rdeča zemlja ne vsebuje drame ali moraliziranja. Sestavljajo jo štiri fotografije polpuščavkega sveta na jugu Maroka, ki se odpira v puščavo Saharo ter konfliktno področje Zahodne Sahare. Gre za eno najbolj redko poseljenih območij na svetu, saj surovo podnebje, ki tu vlada, ni človeku prijazno. Ob opazovanju gole pokrajine se kaže paradoks, kaj vse je človek pripravljen narediti za možnosti življenja, vprašanje, zakaj še živeti v tako ekstremnih razmerah, pa odpira več odgovorov. Serija je bila posneta leta 2003, ko je Casablanca, največje in najbolj z zahodnim vplivom prežeto maroško mesto, utrpelo enega največjih bombnih napadov v svoji zgodovini. Kot v prejšnji seriji tudi tukaj kritiko lahko razbiramo šele v prefinjeni dramaturški igri med detajlom in celoto. Dialog med umetniki in razstava kot celota omogočajo vpogled v prakso natančnih, preciznih opazovalcev sveta, pri katerih nič ni očitno na prvi pogled, vsi pa pred nas postavljejo vprašanje samoumevnosti tega, kar je pred nami.
Nina Skumavc
______
Small but dangers (SBD) sta Simon Hudolin in Mateja Rojc (1977). Kot umetniški kolektiv delujeta od leta 2004, ko sta diplomirala na Visoki strokovni šoli za slikarstvo v Ljubljani, Simon Hudolin je leta 2015 končal magisterij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Small but dangers na zunanji svet projicira svoje lastno intimno in poetično (a hkrati tudi grobo in provokativno) razumevanje banalnosti vsakdana – kot vizijo (destruktivne) moči brez primere, ki jo lahko ustvari en sam majhen subjekt.
Leta 2008 sta bila nominirana za Nagrado skupine OHO, ki sta jo leta 2017 prejela. 2013 sta z Matijo Brumnom prejela drugo nagrado na natečaju Fotografija leta 2013. Sta prejemnika nagrade VIG Special Invitation v sklopu Essl Art Award CEE 2015 in Nagrade za najboljšo knjigo umetnika v Sloveniji 2019 – 2022. SBD se je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah mdr. v Ljubljani, Zagrebu, na Dunaju, v Beogradu, Atenah, Pivki, Celju, Osijeku, Novem Sadu in Ravnah na Koroškem.
http://smallbutdangers.si
Špela Škulj (1982) je vizualna umetnica, ki ustvarja v polju sodobne fotografije in videa. Leta 2007 je diplomirala iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Njen izraz je najbližje osebnemu dokumentarizmu. Večkrat naslavlja temo ekologije in nepovratnega vpliva človeka na okolje, pri čemer zagovarja posthumanistični pogled na svet, skozi katerega raziskuje vprašanje samote in občutke nesmiselnosti človeškega obstoja v sodobnem svetu.
Svoja dela je predstavila na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini, med drugim v Moderni galeriji v Ljubljani, KAPSULI (P74) v Ljubljani, Galeriji Photon v Ljubljani, Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, Centralni postaji Maribor, AQ Galeriji v Celju in v Chef d’Oeuvre v Osaki na Japonskem. Je dvakratna izbranka natečaja Drugačni svetovi: Mlada sodobna fotografija (2014, 2017) in zmagovalka natečaja za fotoknjigo (2016) v organizaciji Galerije Photon ter dvakratna nominiranka za nagrado skupine OHO (2019, 2022). Poleg avtorskega dela deluje tudi kot gledališka tehnica in oblikovalka svetlobe. Živi in dela v Ljubljani.
http://www.spelaskulj.net
______
Produkcija: Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. / Galerija P74, Ljubljana
V sodelovanju s SKC Korotan, Dunaj in SKICA, Dunaj.
