27. 8. – 10. 9. 2020
Galerija P74
V Galeriji P74 pripravljamo samostojno razstavo Staša Vrenka z naslovom Izdelave. Razstava poteka brez uradnega odprtja, na ogled bo od 27. avgusta do 10. septembra 2020.
V četrtek, 27. 8. 2020 vabljeni na ogled razstave med 17.00 in 19.00 uro, sicer pa po običajnem odpiralnem času galerije (ponedeljek – petek, 12h-18h, izven uradnih ur po dogovoru).
Razmišljanje o odnosu med znanostjo in kulturo se v času, ko tudi umetnost in njena vrednost temeljita na merljivosti, zdi smiselno. Diskurz ni nov, vendar Staš Vrenko na svež način problemsko razmišlja o polju t. i. medijske in tehnološke umetnosti v katero je vpet. Zanima ga relacija umetniškega dela do sveta in bližina znanstvenih modelov kot oblik reprezentacij. Instalacija, ki predstavlja osrednji del razstave, izhaja iz znanega vprašanja oziroma filozofskega miselnega eksperimenta: »If a tree falls in a forest and no one is around to hear it, does it make a sound?«, ki je pogosto uporabljen kot ilustracija dihotomije objektivističnega in konstruktivističnega pogleda na svet. Avtor v vprašanje vpelje še razmerje med tehnologijo in naravo ter znakovnostjo, ko ironično potencira misel v vprašanje: »Ali je, če na ležečo vejo v gozdu pade želod, to že vzvod?«
Delo sestavlja steklena posoda, ki vsebuje izsek zgornje plasti gozdnih tal. (Eko)sistem je opremljen z različnimi tehničnimi pripomočki – mehanično roko, laserjem, škripcema in utežmi – ki omogočajo simulacijo miselnega eksperimenta v kontroliranih pogojih. Posamezni elementi služijo kot mehanizem, ki obiskovalcu omogoča posredno interakcijo in aktivacijo »modela« v sosednjem prostoru. Rezultat svoje aktivnosti sicer lahko opazuje preko videoprenosa, vendar fizično ni priča dejanskemu dogodku.
Instalacija odpira vprašanja o opazovanju in percepciji. Sooča nas z zagatami reprezentacije in izpostavlja negotovost in nezaključenost sveta. Izsek gozda je »živ« in s tem nepredvidljiv, hkrati pa deluje kot reprezentacija, model. Vključeni elementi (kamen, veja, želod) asociirajo na mehanizem (vzvoda), ki je tehnološki in najprej družbeni konstrukt. Če pa jih gledamo le kot naključen del narave, to niso. Sprožitev dogodka se kaže kot nekakšen cilj eksperimenta, dejstvo, da je za to potrebna človeška roka, pa učinkuje cinično. Kompleksnost opazovanja se dogaja na toliko ravneh, da ne moremo mimo vprašanja, kakšne mentalne pristranskosti določajo naš pogled in percepcijo ter čemu sploh lahko rečemo realno.
Ključno je tudi vprašanje objektivnosti v galerijskem okolju. Vizualno delo privzema sodobno estetiko, ki je vse bolj izčiščena in hi-tech. To je tudi posledica tega, da strojna izdelava oziroma postopki, ki sledijo logiki računalniških programov, določene oblike izdelujejo lažje. Odraz slednjega vidimo tudi v umetnosti, tako širše, kot konkretno pri Stašu Vrenku. Izdelovalne tehnologije (fabrication technologies) vplivajo na njegov ustvarjalni proces, uporabljene materiale in posledično estetiko, na drugi strani pa tudi na samo percepcijo.
Objektivizirajoči in objektivistični pogled, ki predstavlja temelj področij znanosti, umetnosti in tehnologije se namreč, četudi zanikan ali prevpraševan na ravni jezika, na različne načine vrača nazaj v sami estetiki, videzu znanosti, tehnologije in industrijskih postopkov izdelave. Ta je v kontekstu umetnosti danes pogosto nekritično uporabljena kot neka nevtralna predstavnostna forma, četudi to nikakor ni.
Ravno zaradi nekritičnega povzemanja estetskih elementov, ki pripadajo disciplinam – npr. umetnosti in znanosti – ti delujejo toliko učinkoviteje in pomnožujejo disciplinarne učinke in predpostavke omenjenih področij. Zagato, o kateri govori razstava, povedno nakazuje naslov razstave v angleščini, Fabrications, ki hkrati pomeni mentalni konstrukt, izdelan pogled na svet in pa fabrikacijo kot izdelavo.
Nina Skumavc
______
Staš Vrenko (1991, Ljubljana) je medijski umetnik, glasbenik in oblikovalec elektronskih instrumentov. Magistriral je na oddelku za kiparstvo na ALUO v Ljubljani in za magistrsko delo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Njegova umetniška praksa združuje različna polja umetnosti, s poudarkom na raziskovanju zvoka, elektronskih medijev in tehnologij, kineticizma in performativnosti. V zadnjih letih se je predstavil s samostojnimi projekti Plošča, Kino Šiška, Ljubljana (2019), Zanke v prenosu, osmo/za, Ljubljana (2018), Tehnike posvojitve, Galerija P74, Ljubljana (2017) in Veznik, MoTA, Ljubljana (2016). Razstavljal je tudi na več skupinskih razstavah, mdr. na mednarodnem festivalu Agora Creative, Grenoble, MFRU_25, Kiblix (2019), na mednarodnem festivalu Svetlobna Gverila (2016), v sklopu projekta Liminale na U3| 7. Trienale sodobnih umetnosti v Sloveniji (SCCA Ljubljana, 2013), v Galeriji Vžigalica (2012), Galeriji Škuc (2012), in drugje.
