7. – 28. 9. 2017
Center in Galerija P74, Trg prekomorskih Brigad 1, 1000 Ljubljana
Vljudno vabljeni na odprtje razstave Staša Vrenka Tehnike posvojitve (Postopno) v Galerijo P74 v četrtek, 7. septembra 2017 ob 19.00 uri.
Kustosinja razstave je Nina Skumavc.
Javni vodstvi po razstavi bosta v torek 12. 9. in v torek 26. 9. ob 18.00 uri.
Po razstavi bosta vodila umetnik Staš Vrenko in Nina Skumavc.
V projektu Tehnike posvojitve se Staš Vrenko ukvarja z bistvenimi, primarnimi kvalitetami zvoka in mediji, ki služijo njegovi reprodukciji in razširjanju.
Zanima ga odnos posameznika do zvočne prenasičenosti urbanega okolja ter načini poslušanja glasbe oziroma zvoka. Začetni vzgib za nastanek projekta je bila soočenost z nezmožnostjo upravljanja s slednjim v lastnem okolju. Namesto izolacije, se je odločil vdirajoče zvoke sprejeti; tako je v ateljeju, kjer je poslušal lastne posnetke, odprl okna naključni zvočni krajini mesta.
Staš Vrenko se intenzivno ukvarja s terenskim snemanjem. To vključuje snemanje naravnih ali človeško produciranih zvokov izven snemalnega studia. Pri tem uporablja različne snemalnike, od telefona do kasetnega snemalnika. Snema v mestnih središčih, kjer njegovo pozornost pritegnejo predvsem zvoki specifični za urbano okolje, glasba iz avtomobilov, lokalov ter človeški govor. Z izjemo slednjega gre za predvajanje radijskih postaj (ali drugačno predvajanje glasbe), za posredovan, mediiran zvok. Ta predstavlja pomemben segment splošne zvočne podobe v javnem prostoru.
Samo snemanje je performativno dejanje, kjer Vrenko med hojo ali postankom s preprosto gesto pritiska gumbov start in stop odloča, kaj bo zabeleženo. Kljub pozornemu poslušanju in določanju trajanja zajete zvočne situacije veliko vlogo igra naključje ter tehnične lastnosti samega snemalnega medija, ki celotno zvočno sliko splošči na enako raven zapisa. Posnetke pogosto pusti neobdelane – take, kot so. Včasih vanje posega s ponovnim predvajanjem in zajemom na drugi lokaciji. Tako pride do prepletanja zvokov različnih prostorov, različnih časov ter tehnično pogojenih šumov (npr. brnenje motorja, ki poganja napravo ipd.).
Ti posnetki in njihovo predvajanje predstavljajo osrednji del prostorske postavitve. Instalacijo sestavljata dva zvočnika in predvajalnik z izborom zvočnih situacij, postavljeni na osvetljenem odru. V zatemnjenem delu, nasproti odra, so postavljene vrste stolov namenjene obiskovalcem. Soba je koncertno prizorišče in več kot le to: sugerira kulturno okolje, eno redkih, v katerem je še prisotno aktivno poslušanje glasbe. Staš Vrenko posnetke popularne glasbe postavi na isto raven kot spremljajoče zvoke okolja. Poslušalcu zastavlja vprašanje: kaj so ti zvoki in zakaj ravno ti?
Čeprav so zvoki onkraj simbolnega, se ne izognejo branju, prepoznavanju in interpretiranju. Od dostopnosti domačega radia in začetkov glasbe, ki nam služi za ozadje, se je način poslušanja spremenil. Vrenko posreduje lastno izkušnjo konkretnega zvočnega okolja, ki se spremeni v nekakšen ne-prostor, abstraktni prostor. Razdelitev prostora na občinstvo in oder dodatno poudarja distanco med zvočnikom in subjektom ter ga sili v neposredno soočenje z virom zvoka. Poslušanje je kljub navidezni preprostosti kompleksen proces. Ob njem se lahko prepustimo lastni domišljiji, analizi, opravljamo selekcijo na podlagi prepoznavanja ali pa poskušamo neobremenjeno prisluhniti zvokom zaradi njih samih.
Dejstvo je, da lahko zvočno sliko doživljamo kjer koli, ne le, ko je to od nas »pričakovano«. Poslušanja pa ne določajo le osredotočenost, temveč tudi mentalni okviri in ostale pogojenosti posameznika, na katere težko vplivamo. Na vprašanje, kaj poslušamo, ni preprosto odgovoriti. Vrenko pravi, da je edino, kar lahko posreduje, sam akt poslušanja. To kar obiskovalcu v prvi vrsti ponudi je pozicija pozornega poslušalca.
—
Staš Vrenko (1991, Ljubljana) je diplomiral na oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer trenutno zaključuje magistrski študij kiparstva. Svojo interdisciplinarno umetniško prakso združuje s procesualnim odkrivanjem tehnoloških in medijskih specifik materiala s katerim dela. Posveča se raziskovanju različnih aspektov zvoka, zvočnega oblikovanja, terenskega snemanja, kineticizma in segmentov performativnih umetnosti. Pogosto sodeluje pri projektih drugih umetnikov, oblikuje zvok za video in instalacije ter kot scenograf sodeluje pri gledaliških predstavah. S samostojnim razstavnim projektom Veznik se je predstavil v sklopu festivala Sonica (2016). Sodeloval je na skupinskih razstavah STIK/H, festival Dnevi poezije in vina, Fürstova hiša, Ptuj (2013), U3| 7. Trienale sodobnih umetnosti v Sloveniji, SCCA Ljubljana (2013), 4.4., Galerija Škuc (2013), mednarodni festival Svetlobna Gverila: Gibanje, Galerija Vžigalica (2012). Svoje avdio-vizualne performanse je predstavil na AKC Metelkova mesto v Ljubljani in v Sokolskem domu v Škofji Loki (2014), na ljubljanskem festivalu Strictly Analog 2015 in festivalu Svetlobna Gverila: Narava (2016). Samostojno je nastopal na koncertih na festivalu Mlade rime v Menzi pri koritu AKC Metelkova mesto v Ljubljani, na radijskem koncertu v živo na Radio Študent v Ljubljani ter na koncertu v Pritličju, Modrem kotu in Koncertni dvorani Tovarne Rog v Ljubljani (2015, 2016). Poleg samostojnega ustvarjanja deluje še v pesniško-zvočni skupini nevem nevem.
