Foto: Matjaž Hanžek, Grob
Foto: Tadej Pogačar, DUNAJ BRATISLAVA, 1980
6. 3. – 4. 5. 2025
Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec
______
Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec in Galerija P74 Ljubljana z velikim veseljem vabita na odprtje razstav Matjaža Hanžka Nekaj vse drugega (Včasih me zamika, da bi odšel) in Tadeja Pogačarja Norec na hribu (Brez besed). Razstavi prvič sopostavljata manj znana in neznana umetniška dela zgodnjih šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let dvajsetega stoletja. Ob razstavah napovedujemo izid nove knjige umetnika Matjaža Hanžka vilice so obrnjene navzgor ali navzdol.
>Od torka, 18. marca 2025, vljudno vabljeni na predogled novoizdane knjige umetnika Matjaža Hanžka vilice so obrnjene navzgor ali navzdol, ki je na voljo v Galeriji P74 po enotni ceni 25,00 EUR (ponedeljek – petek, 12.00 – 18.00, sobota, nedelja, prazniki zaprto, izven uradnih ur po dogovoru).
______
Umetniška produkcija Matjaža Hanžka je raznolika, kompleksna in večplastna. V svojih začetkih izrazito skeptična, cinična, destruktivna, je vedno zagovarjala jezik kot svoj osnovni medij. Njegova vizualna poezija je večkrat izstopila iz prostora knjige, revije, tiskovine v realni prostor, postala je objekt, medmedijski projekt ali sistem. Zaobšla je institucionalne oblike prezentiranja in razvijala nove neformalne oblike komuniciranja. Matjaž Hanžek je sistematično eksperimentiral in širil svojo umetniško produkcijo iz dvodimenzionalne površine v socialni prostor in inovativne multimedijske artefakte. Iz zgodovine avantgarde je prevzel dve operativni strategiji: postopek načrtovanja, programiranja in princip naključja. Sodeloval je z gibanjem OHO (vizualna poezija, javne akcije, video, knjige umetnika), kasneje pa je bil dejaven predvsem v krogu, ki so ga sestavljali revolucionarji kontrakulture. Delovala je v socialnih prostorih, ki niso bili namenjeni zgolj vizualni umetnosti, temveč so bili povezani z različnimi umetnostnimi zvrstmi in žanri, s popularno glasbo, rockom, jazzom, stripom. Ta produkcija je vseskozi reflektirala družbenopolitični vsakdan v katerem je nastajala. Hanžek jezik vidi kot obliko komunikacije med posamezniki in skupinami, ki se sporazumevajo na estetski in socialni ravni.
Tadej Pogačar je mednarodno uveljavljen umetnik, kustos in predavatelj, ki raziskuje prikrite ali spregledane pojave, prakse in razmerja. V svoji post konceptualni umetniški praksi uporablja metodo intervencije in kritične raziskave ter uveljavlja participativne in kolaborativne prakse. Njegovo delo izvira iz situacionizma in kontrakulture. Leta 1990 je ustanovil Muzej sodobne umetnosti in ga leta 1993 preimenoval v P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti. Njegova razstava prinaša najzgodnejša dela, fotografije in performanse, ki so nastali med leti 1975 in 1980 in so večinoma neznana. Ob nastanku ta dela niso bila vključena v umetnostni sistem in niso imela umetnostnega občinstva. To alternativnost najbolj povzema teorem akcije brez dogodka, kot je svoje najzgodnejše performanse označil avtor, in preloženo občinstvo, ki sta ga Ivana Bago in Antonia Majača uporabili za performanse skupine Gorgona in Tomislava Gotovca, izvedene v šestdesetih letih 20. stoletja v naravi in brez občinstva. Z današnjim pogledom na umetnost predstavljajo specifično umetniško prakso konceptualne umetnosti, institucionalno kritiko, ki jo moramo v njegovem delu razumeti širše. Lep primer so fotografije ZOO iz leta 1979. Gre za podobe ujetih živali, ki ji je človek spremenil naravno okolje in prevzel skrb za njeno preživetje. Narava v živalskem vrtu je kultura. Je oblika muzejske postavitve, v kateri so živali muzejski eksponati, ki so predvsem estetska fascinacija.
______
Majaž Hanžek (1949) je vizualni umetnik, pesnik, sociolog in politik. Leta 1977 je diplomiral iz sociologije na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, nato pa se je zaposlil na Zavodu za družbeno planiranje. Kot predstavnik domače neoavantgarde je ustvaril najobsežnejši in najbolj raznolik opus konkretne in vizualne poezije pri nas. Njegovo delovanje v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih zaznamuje raznoliko in odprto eksperimentiranje; od prvih objav poezije v študentskem časopisu Tribuna, delovanja v kolektivu OHO, urednikovanja pri reviji Problemi, dela na Radiu Študent, vodenja Škuca itd. Izdal je knjige Prostorska knjiga (1967), Štiri pesmi (1967), Iščemo pesmi, kje so (1969), Pericarežeracirep /z Alešem Kermaunerjem, Markom Pogačnikom, Tomažem Šalamunom, Francijem Zagoričnikom, I.G. Plamnom, Milenkom Matanovićem, Vojinom Kovačem – Chubbyjem, Slavojem Žižkom/ (1969), Osnutek (1972), 61 tekstov (1977). Odprimo okna, zažgimo stare cunje /eseji/ (2011). Sodeloval je na več skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim, v Galeriji proširenih medija v Zagrebu, Muzeju suvremene umetnosti v Beogradu, Galeriji likovnog sustreta v Subotici, Muzeju suvremne umjetnosti v Zagrebu, FM Centre for Contemporary Art v Milanu, Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, Bežigrajski galeriji v Ljubljani, Galeriji P74 v Ljubljani (Lastna soba, 2023).
Tadej Pogačar (1960) je vizualni umetnik ter ustanovni in umetniški vodja Centra in Galerije P74 in Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. v Ljubljani. Leta 1984 je diplomiral na Oddelku za etnologijo in na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, leta 1988 pa na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, Oddelek za slikarstvo, kjer je 1990 zaključil podiplomski študij. Tadej Pogačar tri desetletja intenzivno razstavlja v najpomembnejših domačih in tujih razstaviščih, mdr. v Galeriji MC, New York (2025); Cukrarni, Ljubljana (2023); Institutu sodobne umetnosti, Zagreb (2022); Galerija Michaele Stock, Dunaj (2020); Edit Russ Haus für Medienkunst, Oldenburg (2019); Mestni galeriji Ljubljana (2018); Galeriji sodobne umetnosti v Leipzigu; Muzeju sodobne umetnosti v Montevideu, Urugvaj (oboje 2017); Galeriji Gagosian, Beverly Hills, Los Angeles, ZDA (2016); Liverpool John Moores University, Liverpool; Muzeju sodobne umetnosti, Zagreb (2015 / retrospektiva); Moderni galeriji, Ljubljana (2014 / retrospektiva); Brandhorst, München (2013) idr. Sodeloval je na številnih najpomembnejših mednarodnih bienalih sodobne vizualne umetnosti, na 49. Beneškem bienalu (2001), 3. Tirana bienalu (2005), 2. Praškem bienalu (2005), 27. Bienalu v Sao Paulo (2006), 10. Bienalu v Istanbulu (2007), 2. Bienalu Kanarskih otokov, Santa Cruz de Tenerife (2009), 11. Arhitekturnem bienalu São Paulo (2017) in Manifesti 1 v Rotterdamu (1996). Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, mdr. nagrado Franklin Furnace v New Yorku (2001), nagrado Trend za izjemne dosežke na področju vizualne umetnosti (2008), Jakopičevo nagrado (2009) ter nagrado George Kepes (M.I.T.) v Bostonu.