Tadej Pogačar, ZOO, 1979
Tadej Pogačar, ZOO, 1979
24. 3. – 15. 4. 2022
Institut za suvremenu umjetnost Zagreb
Vljudno vabljeni na odprtje razstave Tadeja Pogačarja Zgodnja dela. ŽIVALI HIŠE LJUDJE v Institut za suvremenu umjetnost Zagreb, Trg kralja Tomislava 20, Zagreb v četrtek, 24. marca 2022 ob 20.00 uri.
POSEBNO OBVESTILO.
Ob odprtju razstave Zgodnja dela. ŽIVALI. HIŠE LJUDJE v Zagrebu pripravljamo enkraten dogodek. Prvič po dvajsetih letih boste lahko spremljali nastop skupine SRP, ene od atrakcij gibanja Rock v opoziciji. Gojmir Lešnjak – tenor, Tadej Pogačar – alt, Matjaž Sekne – bas in Primož Simončič – sopran bodo izvedli ekskluzivno priredbo pesmi Desant na Rt Dobre Nade avtorja Ivana Volariča – Fea (največjega slovenskega pesnika po Kosovelu). Vabljeni!
__________
TADEJ POGAČAR
Zgodnja dela. ŽIVALI HIŠE LJUDJE
Kustosinja razstave: Lilijana Stepančič
Razstava Zgodnja dela. ŽIVALI HIŠE LJUDJE predstavlja kreativno delovanje Tadeja Pogačarja med leti 1975 in 1980. Poleg tega prinaša oris socialnih okolij, ki so nudila prostor svobodi ustvarjanja in pomembno vplivala na umetnikov oseben razvoj. V drugi polovici sedemdesetih je Tadej Pogačar v taborniškem odredu soustanovil klub Imbecili in skupino IZS, ki sta konceptualno sooblikovala (parazitirala) odredov program. Ta je bil inovativen, pri čemer so imele poseben pomen kulturne aktivnosti – gledališke predstave, akcije v naravi in dialog o pomenu skupnosti, metodah učenja in izobraževanja. V tem obdobju je bilo za Tadeja Pogačarja najpomembnejše glasbeno ustvarjanje; najprej v skupini Odpad (1977), nato Naoportus (1978) in končno Srp (1979–1984). Skupine so sestavljali isti člani, vrstniki in prijatelji. Njihove začetke je zaznamovala eksperimentalna elektroakustična in repeticijska glasba, postopno pa so izoblikovali avtorsko glasbo z elementi svobodne improvizacije, komorne glasbe, teatra absurda in provokacije. Kritika je Srp poleg skupine Begnagrad in D’Pravda uvrstila med ključne akterje slovenskega gibanja Rocka v opoziciji.
V tem času in okolju so nastali fotografije in performansi, ki so zbrani na razstavi in nekateri razstavljeni prvič. Ob nastanku dela niso bila vključena v umetnostni sistem oziroma niso imela umetnostnega občinstva. To alternativnost najbolj povzameta teorema akcije brez dogodka, kot je svoje takratne performanse definiral Tadej Pogačar, in preloženo občinstvo [odgođena publika], ki sta ga Ivana Bago in Antonija Majača uporabili za performanse skupine Gorgona in Tomislava Gotovca, izvedene v šestdesetih letih 20. stoletja v naravi in brez občinstva. Takrat nastala dela so bila le gradivo, ki postane umetnost šele z vstopom v umetnostni svet, ko ga kot takega potrdi njegova kompleksna publika. Postavitev razstave Tadeja Pogačarja govori prav o tem procesu. Kakor pri Gorgoni in Tomislavu Gotovcu takratno kreativno početje Tadeja Pogačarja nista bila nihilizem in eskapizem institucionalnega sveta. Prav nasprotno. Dela so gradila novo formo ustvarjanja, ki je imela potenciale umetnosti in se umeščala v kulturo drugače od dominantnih praks, pri čemer je izpostavila svet nenavadnega in neobičajnega. Poleg tega poimenovanji Imbecili in Odpad napeljujeta na preizpraševanje dominantnih družbenih struktur. Imbecil je namreč provokacija favoriziranja človekovih intelektualnih sposobnosti, ki ga je častila moderna socialistična družba, odpad pa je nekaj, kar družba odvrže. S tem zgodnja dela Tadeja Pogačarja postavljajo vprašanja o kompleksnem odnosu človek–narava–kultura. Z današnjim pogledom na umetnost vsebujejo institucionalno kritiko. To specifično umetniško prakso, nastalo v konceptualnih umetnostih, je treba pri Tadeju Pogačarju razumeti širše od kritike umetnostnih institucij in umetnostnega sistema in vanjo vključiti dominantne institute družbe. Kritiko družbenih institutov odlično ponazarja fotografija ZOO iz leta 1979. Bolj kot zebro na njej vidimo ograjo. Gre za ujeto žival, ki ji je človek spremenil naravno okolje in prevzel skrb za njeno preživetje. Narava v živalskem vrtu je kultura. Je oblika muzejske postavitve, v kateri so živali muzejski eksponati, ki so predvsem estetska fascinacija. Poleg tega, kot pravi John Berger in izraža fotografija ZOO, živali v živalskem vrtu nikoli gledalcem ne vrnejo pogleda. ZOO je podoba instituta ukrotitve vsega, kar naj bilo po pravilih človeka divje, izven družbenih zakonov ali drugačno od človeškega.
Tadej Pogačar se je v zgodnjih delih lotil dominantnih skupkov pravil za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj tako, da jih je ludistično, norčavo in absurdno preobrnil. Ustvaril je drugo stran prevladujoči racionalnosti, logiki in urejenosti, ki so zaznamovale takratno moderno industrijsko družbo in so aktualne še danes, na primer, pod površjem na videz frivolnih omrežnih družbenih orodij. Zgodnja dela Tadeja Pogačarja torej izražajo ustvarjalne značilnosti, ki prežemajo njegov celoten opus. Kot take so pomemben vpogled ne le v prva umetnikova kreativna početja temveč tudi v večkrat spregledano kreativno okolje tedanje mladine. Pole tega ponujajo razmislek o možnostih alternativnega ustvarjanja v svetu umetnosti in izven njega.
