28. 8. – 30. 9. 2014
Center in Galerija P74, Trg prekomorskih Brigad 1, 1000 Ljubljana
Vljudno vabljeni na javni vodstvi po razstavi v četrtek, 11. 9. in četrtek, 25. 9. 2014, ob 18.00 uri.
Po razstavi bo vodila Nina Skumavc.
>V sredo 17. 9. 2014 ob 17.00 uri vabljeni na otroško delavnico P.A.R.A.S.I.T.K.I.
Predhodna prijava za udeležbo na p74info@zavod-parasite.si.
Uroš Potočnik, Manhattan
Ali podobe delavcev in kmetov danes sploh še koga vznemirjajo ali zanimajo? Kdo še slika delavca?
Novo delo Uroša Potočnika, monumentalna slika Delavca, je grajeno v zamolklih odtenkih sive in rdeče. Učinkuje resno in resnično. Slika upodoblja dva moška med delovno rutino, vendar protagonista skoraj spregledamo, saj nam poudarjena perspektiva odvrača pogled na ozadje. Ob sodobnem delavcu s pnevmatskim kladivom Potočnik postavi še drugo, vrinjeno figuro, ki v rokah drži navadno kladivo, kar je seveda v dani situaciji popoln nesmisel. Ta podoba je prevzeta s slike Gustava Courbeta Lomilci kamenja (delo je nastalo leta 1849, leto po objavi Komunističnega manifesta Karla Marxa in Friedericha Engelsa). Courbet predstavlja prelomnico v zgodovini upodabljajoče umetnosti. Obrnil se je proti akademski konvenciji in idealiziranju. Njegova dela so ostre socialne izjave, njegov realizem pa nepristranski v izbiri motivov in njihovi reprezentaciji. Slika je ob prvi predstavitvi na pariškem Salonu leta 1850 povzročila zgražanje. Čeprav so jo nekateri označevali za delo s socialistično vsebino, je Courbet sliko opisal kot popoln izraz človeškega trpljenja.
S sopostavitvijo mladega in starega delavca je odkrito opozoril na socialno in razredno ujetost delavstva: v zaprt krog nenehnega ponavljanja skozi generacije iz katerega ni izhoda. Potočnik je povzel pozicijo klečečega delavca, njegovo držo in dejstvo, da je obraz skrit pod senco pokrivala, vendar ga je oblekel v uniformo, čelado in rokavice. Z referenco na Courbeta opozarja na problematiko prikazovanja resničnosti, njeno medijsko konstrukcijo in procese manipulativnosti. Namesto reprezentacije medijskega spektakla nam avtor prinaša nespektakularno naslikano podobo težaškega dela in najnižji razred delavcev.
Uroš Potočnik se večkrat loteva reinpretacije in predelave podob s svetovnega spleta, fotografij, množičnih reprodukcij ipd., a jih nikoli ne pušča nedotaknjene. Atomske eksplozije in motivi Šaleške doline predstavljajo drugi ključni segment aktualne razstave. Najpomembnejša odločitev pri nastajanju teh podob je bila vključitev umetnikovega (takrat) šestletnega sina v ustvarjalni proces. Avtor je na ta način želel nevtralizirati vizualne spomine iz časa odraščanja. Sam je opravil izbor posnetkov atomskih eksplozij s spleta in fotografij Šaleške doline (iz knjige Velenje Jožeta Hudalesa). Te je predal sinu, da jih je uporabil kot zgled za risbe, slednje pa so služile kot osnova za umetnikove kolaže. Priča smo popolni transformaciji motiva – nekatere atomske eksplozije bolj spominjajo na strupene gobe z drugega planeta.
Uroš Potočnik, Deponija
Če v spletni brskalnik vtipkamo besedno zvezo zaščitena slovenska hrana nas prvi zadetek vodi na spletno stran revije Cosmopolitan: k prekmurski gibanici, nanoškemu siru, zgornjesavinskemu želodcu.. Tu je tudi umetnik črpal idejo za prikaz dvanajstih, na evropski ravni zaščitenih slovenskih prehrambenih proizvodov. Čeprav je bilo medtem uspešno registriranih kar devet novih proizvodov, se Potočnik s tem ne obremenjuje, saj ni bistvenega pomena za predstavljeno serijo. Zaščiteni hrani je namerno sopostavil Delavca. Ob veliki skrbi za zaščito avtohtone hrane (karkoli naj ta že pomeni) delavci pospešeno drsijo iz najpomembnejših (deklariranih) samoupravljalcev v novodobne sužnje.
Uroš Potočnik (r. 1974, Slovenj Gradec) je leta 2006 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo, kjer je leta 2012 tudi končal magistrski študij. Aktiven je na področju slikarstva, fotografije, znanstvene ilustracije, videa in glasbe. Samostojno je razstavljal v Ljubljani, Celju, Velenju, Šoštanju in Leibnitzu ter sodeloval na številnih skupinskih doma in v tujini. Je prejemnik Nagrade ALUO za izjemne študijske dosežke (2005) in Študentske Prešernove nagrade za slikarstvo (2006). Živi in ustvarja v Belih Vodah nad Šoštanjem.
Vabljeni!
Program Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. podpirata Ministrstvo za kulturo RS in MOL, Oddelek za kulturo.
Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. je član Asociacije – društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev
na področju kulture in umetnosti in mednarodne mreže CLUSTER.
