23. 12. 2014 – 14. 1. 2015
Center in Galerija P74, Trg prekomorskih Brigad 1, 1000 Ljubljana
Vljudno vabljeni na odprtje razstave Flipper is a dolphin Velija & Amosa v torek, 23. 12. 2014, ob 19.00 uri v Center in Galerijo P74.
Ob 18.00 uri vas vabimo na pogovor z umetnikoma. Pogovor bo vodila kustosinja projekta Barbara Sterle Vurnik.
Veli & Amos, Transparent sea (video still), 2014
TRANSPARENT(NO)
Veli & Amos sta umetniški tandem, ki svojega umetniškega dela ne omejujeta ne prostorsko ne časovno. To pomeni, da ga neprestano ustvarjata in to v vsakršnih okoliščinah, ki so jima na voljo v danem trenutku. Izkoriščata skrite potenciale vsakdanjega življenja kot so npr. različna naključja, omejitve, družbeno-politične razmere. Lastne izkušnje sveta okoli sebe pretapljata v umetniške izjave, ki so v prvi vrsti njun vidik stanja v družbi. Pri tem pa ne komentirata, ne kritizirata, ne moralizirata. Le ustvarjata »slike« o njem ali, kot pravita »delita svoj pogled« z drugimi. S tem, ko svoje umetniške izjave, ki imajo visoko komunikativno raven spuščata v javni prostor, jih vračata prav tja, od koder sta jih črpala. Igrata se z njihovimi lokacijami in prevračata kontekste.
Oblike njunih intervencij se rade gibljejo zlasti v polju street arta; od grafitov in billboardov do konceptualnih uličnih akcij, rapa , animacij. Njun zadnji road-movie Style Wars 2 je ne nazadnje primer tistega področja, kjer se vse to tudi najbolj kompleksno preplete. Njuna dela obvladuje estetika in ikonografija pop kulture, iz katere tudi črpata mnoge vsebine. Tako nastajajo njuni raznovrstni projekti kot npr. Bilboard, Let’s Save the Whales, Style Wars 2 itd.
Zanima ju tisti, najbolj čisti umetniški hedonizem samega procesa ustvarjanja in seveda odziv javnosti na njune intervencije, ki jo velikokrat nagovarjata z (samo)ironično distanco. Z raznimi prevarami privabljata pozornost, ponujata lažne odgovore, da gledalec podleže lastni reakciji »na prvo žogo«, namenoma zavajata z raznimi stereotipnimi gesl in na neki stopnji ponudita novo spoznanje, drugačno od gledalčeve lastne, predhodne presoje. Njuna dela težijo k transparentnosti, saj želita prikazati pomanjkljivosti družbenega sistema in naše percepcije le tega. S tem, ko jima uspe doseči gledalčevo reakcijo, dosežeta neposredni učinek svoje umetniške izjave, katere cilj je predvsem, da osvetlita izbrano temo in da, predvsem komunicirata s svetom. Mnoga njuna dela in projekte bi zato lahko označili tudi kot svojevrstne transparente svojih spoznanj, odkritijm sporočil svetu.
Najnovejša razstava tandema Veli & Amos je preplet mnogih njunih dosedanjih umetniških projektov, predvsem pa dveh, projekta Bilboard in projekta Let’s Save the Whales International , ki se skušata še posebej transparentno ukvarjati z odkrivanjem resnice javnega prostora. Ta seveda vseskozi ostaja (le) na ravni subjektivne presoje in čeprav si upravičeno precej pogumno in brez dlake na jeziku jemljeta pravico za artikulacijo svojih pogledov je vendar nikoli in nikakor ne želita komurkoli vsiljevati. Pri projektu Let’s Save the Whales International tako najdemo stereotipno sodobno temo dvoličnosti družbenega aktivizma, značilnega za pop zvezdnike, ki pod pretvezo, da rešujejo svet izvajajo samo promocijo. Tu najdemo vse, od transparentov do grafitov. Podobno tudi projekt Billboard tematizira idejo samopromocije, le da tu skozi medij oglaševanja. Umetnika ponujata svoj oglaševalski prostor potencialnim samopromotorjem. Pri tem seveda ne pozabita oglaševati tudi sama sebe in tudi ne pozabita pokazati na dvoličnost, kako je vselej končni cilj oddaje vsakega oglasnega prostora, tudi njunega, zaslužek. In kako je končni cilj vsakega oglaševalca predvsem samo promocija, pa naj ima oglas slednjega še tako visoko moralno, etično ali kako drugo globokoumno sporočilo o rešitvi sveta.
Projekta sta zasnovana zelo kompleksno. Sestavljajo ju različni fragmenti, mediji, cikli in sta odprti platformi, ki sta še v procesu nadgradnje in zato nezaključeni. Pričujoča razstava sintetizira njun dosedanji potek, hkrati pa jima predstavlja tudi okvir za nadaljevanje njunega dela, za katerega si želita, da bi rezultiral v novem filmu. Razstava je zato polna reminiscenc na prejšnje projekte in hkrati polna novih domislic, snepšot skic, objektov, slik in jih lahko razumemo kakor delovni scenarij za bodoči film. Veli in Amos si pogosto postavljata vprašanje, kako povezati nove in stare ideje. Izpostavljata, kako iščeta ključ nastajajoče zgodbe, ki očitno nastaja po nekem vzorcu, ki ga še morata razvozlati. Od tu tudi vse te, le na videz, nepovezane skice dežnikov, rokavov oblačil, palm, kitov, ljudi, kopalk, vode. Uporabljata jih kot miselne kode ali, kot sama pravita orientacijske znake, ki so lahko tudi skice bodočih likov in lokacij v filmu. Lahko jih razumemo tudi kot prototipe za bodočo kamero, zvoke, občutke, za scenografijo…na nek način so to že osnutki za morebitne filmske kadre. So »ulovljeni trenutki«, kot temu sama pravita. Razstava je torej neke vrste »Story board«, ki nagovarja s svojo nedokončanostjo na podoben način kot, sicer v obratni smeri, nagovarjajo njuni grafiti s svojo nenehno, usodno podvrženostjo izbrisu in minljivosti, njuni filmi in videi s svojim nejasnim koncem ali risbe s svojimi nezaključenimi obrisi. Torej s tistim, česar ni in kar pogrešamo, nagovarja z lastnim manjkom oziroma z dejavnikom odsotnosti.
Umetnost obeh avtorjev radi povezujemo s poljem t.i. umetnosti v javnem prostoru, saj se tam dogaja večina njune umetnosti. Vendar pa je treba tu dodati, da kljub temu nista njena tipična predstavnika. Polje umetnosti v javnem prostoru se namreč običajno povezuje z pojmom umetniške intervencije, o kateri sicer govorimo tudi v njunem primeru. A če se naslonimo na definicijo Susan Kelly, ki v svojem eseju o umetnosti v javnem prostoru z naslovom »Against Critical Content: Transversality and the Micropolitics of the Intervention« opredeli pojem intervencije v kontekstu umetniških praks kot poseg v nek obstoječ sistem s ciljem, da nanj vplivaš in da ga spremeniš, Veli in Amos le do neke mere ustrezata tej definiciji. Njuno delo je preveč procesualno, razprto in nedokončno, predvsem pa ne želi spreminjati sveta. Njune intervencije v urbanem prostoru namreč nimajo končnega cilja. Triki z gledalčevo percepcijo so predvsem pot do tega, da v danem javnem prostoru zgolj preusmerjata pozornost javnosti, spreobračata percepcijo javnosti. S tem resda nanjo vplivata, a je ne želita v kakršnem koli smislu spreminjati, kritizirati, komentirati. Dosežeta le, da gledalec skozi njune oči –podobe, umetniške izjave- začne artikulirati svoja mnenja. Do neke mere polagata svoje besede v usta gledalcu, pa vendar so to na koncu besede gledalca. In ti triki so tisti grm, kjer tudi tiči njun umetniški zajec. Poleg tega njuna dela niso omejena le na javni prostor, ustvarjata tudi v svojem zaprtem okolju, rišeta, slikata, snemata filme in šele potem to delita z javnostjo.
Projekti Velija in Amosa, pa naj bodo še tako zmuzljivi v svojem življenjskem in procesualnem fluidu, se na določeni točki vendarle spajajo s poljem intervencij. In sicer v dejstvu, da gre tudi pri njiju za nenehno prestopanje umetnosti v vsakdanji prostor, za brisanje meja med umetnostjo in življenjem, za željo po povezovanju. Torej za poteze, ki so jih v praksi izvajali že ruski konstruktivisti in drugi predstavniki zgodovinskih avantgard, na kar opozori tudi Gregory Sholette na svoji razstavi The interventionists, leta 2004, kjer obravnava prav pojem intervencij v sodobni umetnosti in na katere se sklicuje tudi Susan Kelly. Lahko bi torej rekli, da gre za posebne intervencije, katerih namen ni neposredno spreminjati sveta, ampak predvsem biti del njega. V roke javnosti prepuščata odločitev ali bodo njuna dela postala del skupne zavesti ali bodo vplivala nanjo pa čeprav na račun lastne (navidezne) ne/opredeljenosti. Zanimivo je , da slednja kot nalašč edina ostaja ves čas prikrita, nejasna, netransparentna in je kot paradoks njuni siceršnji transparentni drži. A prav ta (samo)manipulacija je tudi srž njunih del, saj z njo, z užitkom postavljata pred igrive trike tudi sama sebe, ne le nas.
Razstava je torej, tako kot vsi dosedanji projekti Velija in Amosa, neke vrste scenarij brez končnega gledališkega suspenza ali katarze, ki bi gledalca osvobodila in ga tako nalašč pušča samega v svojem razmišljanju. V tem je tudi vsa draž in smisel njunih del, saj se prav s to potezo njune ideje močneje usedejo v zavest posameznika. V tej nedorečenosti se giblje ne le vsa njuna umetnost ampak tudi njuno življenje. Kaže se v njuni navdušenosti nad grafiti na bežečih vlakih, nad filmi, v katerih potujeta in ne prispeta do cilja, ki ga iščeta, nad grafiti, ki jih ne ohranjata, ampak prebarvata, nad fluidom mimobežnosti živjenja skratka nad vsakršno dinamiko, gibanjem, premikanjem. In prav ta odsotnost stabilnosti in dokončnosti njunih del osmišlja njun transparentni pogled na stanje v družbi. Kajti bistvo je v ideji ne v končnem izdelku, v tem, da se širi, premika, potuje predvsem njen duh, ki naj se nikoli ne ustavi in naj se razvija dalje. In če bi slučajno hoteli priti v skušnjavo kakorkoli zamrzniti ali shraniti njuna dela ali jih dokončati, bi jim vzeli prav duh potovanja; prav tako, kot je nek neznanec odvzel smisel znamenitemu Banksyevemu grafitu na izraelsko-palestinskem zidu, ko ga je izrezal in shranil, da ga proda potencialnemu zbiralcu grafitov, ki ga bo verjetno želel shraniti zase, za večno. S tem je grafit izgubil svoj namen in svojo zvesto vsakdanjo publiko, svojo sporočilnost in komunikativnost. Ali pač ne? In je vse le del večje igre in manipulacije?
Barbara Sterle Vurnik
—
Program Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. podpirata Ministrstvo za kulturo RS in MOL, Oddelek za kulturo.
Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. je član Asociacije – društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti in mednarodne mreže CLUSTER.
